Vrtna uta, v kateri je Cankar pri Mlinaričevih posedal, popival in pisal, je ohranjena

Potem, ko je Ivan Cankar 8. novembra leta 1910 na povabilo trojiškega okrajnega zdravnika dr. Alojza Kraigherja prišel v Sv. Trojico, se je hitro vživel v trojiško kulturno in družbeno ozračje in se družil z domačini. Včasih se je v Golobovi gostilni ob rujni kapljici zadržal tudi pozno v noč. V tej gostilni se je rad zadrževal predvsem zaradi brhke gostilničarjeve hčerke Karoline Golob. Ko je nekega večera nerodno odpiral šampanjec, s katerim je želel počastiti Karolinino prijateljico od Sv. Antona (Cerkvenjaka) se pošteno porezal na steklu. Rane so se hitro zacelile.

Cankar pa se pri Trojici ni mudil samo v gostilni Golob, pač pa se je med sprehodom po trgu večkrat zelo rad ustavil tudi v gostilni Mlinarič. Tam je ob vinu najraje posedal v vrtni lopi, ki se je pri Mlinaričevih ohranila vse do danes, ko na tem naslovu ni več družine Mlinarič. V tej gostilni je imel Cankar odmevno predavanje za učitelje o slovenski literaturi na novi način. Kot pisatelj je predlagal, da naj bo literarna zgodovina interdisciplinarna veda in naj ne našteva samo suhoparnih podatkov. Poleg te strokovne teme je načel še nekatera aktualna politična vprašanja, mimo katerih kot socialdemokrat in socialist v tem klerikalnem okolju pač ni mogel. Po ustnem izročilu in žal nenapisanih spominih gostilničarja Ferdinanda Mlinariča o Cankarjevem bivanju pri njih ne vemo veliko. Je pa po pripovedovanju starejših Trojičanov Cankar v vrtni lopi gostilne Mlinarič pisal dramo Lepa Vida. Poleg te drame je v uti napisa tudi največ pisem svojim prijateljem v Ljubljano. To izročilo se je pri Mlinaričevih ohranilo in o njem je vedel veliko povedati tudi pokojni Ernest Mlinarič, dolgoletni krajevni, gasilski in lovski funkcionar.