Življenje piše zgodbe, radi rečemo. Vsaka  je drugačna, neponovljiva in vredna, da jo slišimo in doživimo. Zgodba Franca Rojka iz Oseka je sestavljena iz več ločenih poglavij, med katerimi pa je gotovo najbolj zanimivo tisto, ki je povezano s kilometri.

Osemkrat do Pakistana

Kot šofer je bil namreč zaposlen v mariborskem Špedtransu, v nekdanji skupni državi velikem transportnem podjetju, ki je bilo po podatkih Pokrajinskega arhiva Maribor ustanovljeno leta 1963, nato pa se tako razširilo, da je imelo poslovalnice v Murski Soboti, Slovenski Bistrici, Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Reki, Zagrebu, Splitu, Beogradu, Novem Sadu, Nišu in celo v Münchnu. Po osamosvojitvi Slovenije je Špedtrans predstavljal sistem treh podjetij – vsa tri so pristala v stečaju in bila kmalu izbrisana iz sodnega registra.

V najboljših časih je bilo v mariborskem Špedtransu zaposlenih tisoč ljudi, od tega 800 šoferjev, ki so blago po Evropi in Aziji prevažali s 600 kamioni. Foto: osebni arhiv

»V najboljših časih je firma štela tisoč delavcev, od tega nas je bilo 800 šoferjev, v avtoparku pa smo imeli 600 kamionov. Delali smo po vsej Evropi in vozili vse do Urala. Med letoma 1966 in 1995 sem zbral več kot štiri milijone kilometrov, med drugim sem kar osemkrat prevozil tudi dolgo pot do Pakistana,« pripoveduje.

»Na teh poteh, ki smo jih sprva premagovali po dva šoferja skupaj, nato pa le še vsak sam, se je zgodilo marsikaj, a najbolj sem ponosen na dejstvo, da sem pokoj dočakal brez ene same prometne nesreče.«

Gradbišče, po katerem je vozilo sto avtobusov

Po Evropi so prevažali vse vrste blaga, v Pakistanu pa je bil največkrat zaradi gradnje tamkajšnje hidroelektrarne. »Material sem naložil v Berlinu in jo od tam mahnil proti Vzhodu. Meja med Evropo in Azijo v Bosporski ožini je pri Istanbulu danes povezana z več mostovi, takrat pa je bila edina možnost trajekt, na katerega smo včasih čakali po ves dan,« se spominja. »Najbolj mi je bila fascinantna velikost gradbišča za hidroelektrarno. Delavci so imeli poleg namestitve in menze na voljo bolnišnico, kopališče, cerkev in še marsikaj drugega, po območju gradnje pa je vozilo sto avtobusov in prav toliko landroverjev ter dvesto takrat priljubljenih spačkov.«

Špedtransova značka Foto: osebni arhiv

Tudi takrat je tako kot danes veljalo, da so vožnje po Evropi varnejše kot po Bližnjem Vzhodu in globlje v Azijo. »Na mejah se je veliko stalo. Špediter je moral plačati kavcijo za vstop v neko državo, ki jo je nato dobil nazaj, a je šofer nanjo čakal tudi po tri dni. Predel ob pakistanski meji na primer je bil kot nikogaršnja zemlja, kjer so vladale oborožene bande, ki so brez nadzora in sankcij ropale in ubijale. Na srečo nisem imel težav z njimi, a če bi vedeli, da s seboj nosim 12.000 dolarjev gotovine za stroške, se zame gotovo ne bi končalo dobro.«

Pred kamione so jim potiskali otroke

Grozljivo se sliši tudi praksa, ki so jo vozniki tovornih vozil pogosto doživljali v Turčiji in Iranu. »Tam so nam pred kamione potiskali otroke, in to z edinimi ciljem – priti do denarja. Šofer je bil namreč avtomatsko kriv za nesrečo, saj se ta po njihovi logiki ne bi mogla zgoditi, če te v tistem trenutku ne bi bilo tam. Zapora si se rešil le, če si dovolj plačal. Imel sem srečo, da pred moje vozilo niso potisnili nobenega otroka, je pa v zaporu pristalo kar nekaj kolegov. V iranskem je imel zapornik samo lesen pograd, hrano pa zgolj, če mu jo je kdo prinesel od zunaj. Večkrat sem jim jo dostavil tudi jaz.«

Nepremišljenost, ki ga je skoraj stala glave

Se je pa tudi Rojko enkrat zapletel v konflikt, ki bi ga lahko stal glave. »Sredi turškega gorovja Ararat, preko katerega je vodila tovornjakarska pot, je bil na sicer izjemno vzdrževani cesti predel, ki je bil zaradi vodnega izliva blaten. Nekaj kamionov ni zmoglo zapeljati čez, zato je nastala kolona. V njej sta obtičala tudi dva Špedtransova kamiona, do vrha polna ameriških cigaret, ki smo jih pogosto vozili v Iran.«

»Da bi videl, kakšno robo vozim, je takrat neki turški šofer namerno zadel v moje vozilo in mi potrgal cerado. Razjezil sem se in ga, ne da bi uspel pred tem dobro premisliti, udaril.«

»Samo zavpil je in v trenutku me je obkrožilo vsaj 20 Turkov; ko me je hotel udariti s kladivom, pa sem se uspel umakniti in začel sem teči po koloni. Kakšnih sto metrov od prizorišča incidenta je bil naš drugi kamion in skril sem se v kabino. Mojega sovoznika so pustili pri miru in je lahko odpeljal, ko se je kolona sprostila. Očitno so hoteli dobiti samo mene, a me na srečo niso našli in moja nepremišljenost se je vendarle dobro končala.«

Kriljenje z rokami – univerzalni jezik

Na vprašanje, kako na poteh v daljne kraje poteka sporazumevanje, saj vpleteni strani običajno ne govorita nobenega skupnega jezika, naš sogovornik ponazori z »malo zares in malo za šalo« razlago.

»Ko sem šel proti ciljni destinaciji, sem krilil z desno roko, nazaj grede pa z levo, saj mi je desna medtem že zatekla.«

Življenje šoferja »na dolge proge« je naporno, a lepo, dodaja, davek plača tudi družina. »Žena je bila seveda veliko sama, trije otroci, hči in dva sinova, ki sta, mimogrede, oba šoferja, so bili večinoma njena skrb, a je to sprejela. Po drugi strani pa je tudi res, da to ni bila slabo plačana služba, saj smo dobili dolarske dnevnice, to pa je v tistih časih veliko pomenilo.«

Ničesar ne bi spremenil

Tudi prehranjevanje na takih poteh ni najbolj enostavno. »Večino smo prinesli od doma, da smo si kuhali kavo in argo juhe, jedli pa predvsem hrano iz konzerv. V lokalnih trgovinah smo tako kupovali le sadje, zelenjavo in kruh.«

Danes je njegova velika ljubezen vinograd, ki bo letos bogato obrodil. Foto: Senka Dreu

Živahen 82-letnik, ki je pustil tudi velik pečat v lokalni politiki in gasilstvu, ob tem pa premagal hudo bolezen, si danes krajša čas z delom v vinogradu in vzrejo plemenskih prašičev. Kljub povedanemu ničesar ne obžaluje in ne bi ničesar spremenil; če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi namreč vse še enkrat ponovil.

Srečanje Špedtransovih šoferjev

Jutri, v soboto, se bodo na strelišču v Oseku zbrali nekdanji Špedtransovi šoferji. To bo njihovo četrto srečanje. »Najprej smo se dobili v Mariboru, nato v Lendavi in Zg. Porčiču, letos, ko mineva 30 let od moje upokojitve, pa so organizacijo srečanja naložili meni. Na žalost vsaj tretjine kolegov ni več med nami, a se nas še vedno na srečanjih zbere do 150. Upam, da nas bo tudi tokrat čim več, da bomo lahko skupaj obujali spomine na naše poti in dogodivščine,« sklene Franc Rojko.