Vladu Plateisu iz Jurovskega Dola njegova umetniška duša ni dala, da bi se zadovoljil z navadno serijsko električno kitaro, na kateri je kot kitarist samouk preigraval znane melodije različnih žanrov. Moral si je izdelati čisto svojo, posebno, unikatno. Kar je najbolj nenavadno in izvirno, pa je dejstvo, da se je po material zanjo odpravil kar na avtoodpad. Prav ste prebrali, na avtoodpad.

Kitare, ki so bile na tržišču, so se mu zdele vse preveč enake in zato dolgočasne.

»Ko sem igral pri skupini Kvaritetno, izvajali smo slovenske ljudske, kantavtorske skladbe in popevke v svoji etno, folk priredbi, sem začel izdelovati glasbila.«

Najprej lopata, grablje, kahla …

»Sem si rekel, če že ne igramo lastnih skladb, pa imejmo vsaj drugačna glasbila. In tako so nastali enostrunski bas na lopati in grabljah, potem pa še dvostrunski na krampu. Izdelal sem tudi bobenček iz kahle, pa večji boben iz bobna pralnega stroja,« pripoveduje Plateis, ki je v tem videl izziv in priložnost dokazati, da je mogoče povsem vsakdanje predmete spremeniti v glasbene instrumente.

Doslej je izdelal 12 unikatnih električnih kitar v različnih barvah. Foto: Senka Dreu

Razumljivo pa ni kar čez noč postal sodobni Stradivari (ja, tudi izpod rok najslavnejšega izdelovalca godalnih instrumentov vseh časov je poleg violin nastalo nekaj kitar, seveda klasičnih, op. p.). »Najprej sem poguglal, če se že kdo ukvarja s tem in na youtubu našel čuda idej, zlasti za pihala. Nekdo je na primer celo naredil frulico iz korenčka. Potem pa sem pred kakšnimi šestimi leti naletel na pokrov motorja in izdelal prototip drugačne električne kitare.«

Zvok ostaja dober

Če so te praviloma iz lesa, so Plateisove torej kovinske. Kako pa je potem z zvokom, je kaj drugačen, nas je zanimalo. »Dva profesionalna kitarista sta testirala moje kitare in ugotovila, da kovinski trup ne vpliva na zvok, saj ostaja zelo dober. Ima pa velik vpliv na akustiko vrat kitare, ki pa je tudi pri mojih instrumentih lesen.«

Kitare s kovčki so razstavljene v vitrinah v posebnem prostoru domače hiše. Foto: Senka Dreu

Doslej je izdelal 12 kitar, za vsako pa je, kot pravi, potreboval od dva do tri mesece. K vsaki kitari sodi tudi posebej zanjo narejen kovček. »Sprva sem jih nameraval obdržati, saj mi vsaka od njih veliko pomeni, a zdaj se jih je že nekaj nabralo, in še več se jih bo, saj imam še veliko idej, zato počasi zmanjkuje prostora in bodo šle v prodajo.« Poleg delavnice, v kateri ustvarja, je Plateis eno od sob v družinski hiši spremenil v razstavni prostor, v katerem se v posebnih, prav tako doma narejenih vitrinah bohotijo njegove čudovite in barvite kitare z do potankosti premišljenimi kovčki. Pri kovčku, ki se ponaša s tematiko ameriškega Divjega zahoda, je na primer za ročaje in opornike za kitaro uporabil kar naboje.

Roker, ki obožuje jodlanje

Na kakšnega kupca za svoje uporabne umetnine pa računa, smo ga vprašali. »Na glasbenike in zbiratelje. To vsekakor niso kitare, s katerimi bi lahko nekdo odigral cel koncert, vsekakor pa so primerne, da z njimi kot zanimivost ali dodano vrednost zaigraš skladbo ali dve.«

Nekaj posebnega so tudi kovčki za kitare. Ročaj tega na fotografiji je na primer izdelan iz naboja. Foto: Senka Dreu

Glede na njegove dolge lase bi ga človek kaj hitro uvrstil med rokerje, a bi se krepko uštel. Kajti Vlada Plateisa, ki je sicer zaposlen kot arhivar v Zdravstvenem domu Maribor, se ne da kar tako »popredalčkati«. Njegov glasbeni okus je izredno pester, kar nasprotujoč si. In tu ima še kako prav njegova soproga Sonja, ki pravi, da je človek skrajnosti - po eni strani zelo umirjen, po drugi pa divji. Poleg klasične Susie Q Dalea Hawkinsa in pesmi legendarnih Beatlesov ga namreč prav tako navdušujejo glasba Avsenikov in nemški šlagerji, obožuje tudi jodlanje.

Gnezdo kreativnosti

Svojih ročnih spretnosti in umetniškega duha pa ni odkril šele s »kitarami z avtoodpada«. »Od nekdaj sem iskal različne kanale za izražanje. V osnovi je bil les tisti material, s katerim sem največ delal in ki ga imam še danes zelo rad. Tako sem veliko rezbaril, izdeloval pohištvo, okvirje za slike, svečnike, celo stopniščno ograjo. Nekaj časa sem se posvečal restavratorstvu in sem obnavljal pohištvo, pisal in objavljal pa sem tudi zgodbe. Naša celotna družina je zelo ustvarjalna: žena slika in odlično šiva, v umetniške vode je poneslo tudi obe hčerki: ena je likovna pedagoginja, druga pa docentka za kiparstvo na ljubljanski likovni akademiji. Naš dom je bil vedno pravo gnezdo kreativnosti,« sklene avtor izvirnih kitar.