V zadnjih letih smo v Sloveniji priče pravi inflaciji spominjanja na generala in pesnika Rudolfa Maistra, katerega spremljajo ne samo posamezni spominski dogodki in proslave, pač pa tudi množica različnih knjižnih publikacij. Nekaj med njimi jih je vredno pozornosti in branja, saj prinašajo toplo domoljubno sporočilo o času in vrednotah tega pokončnega moža, ki nikoli ni dovolil, da bi iz njega delali kult osebnosti. »Opravil sem svoje, kolikor sem lahko in zmogel in dal domovini v usodnem prevratnem času to, kar bi moral narediti vsak slovenski domoljub«, bi lahko poenostavili njegove besede. V poplavi raznoraznih publikacij so k sreči tudi nekatere izpod peres mladih piscev, šolarjev in dijakov. Te so mi vedno zelo zanimive, saj odstirajo ne samo ozadja znanja mladih o Maistru in njegovih borcih za severno slovensko mejo, pač pa nam pokažejo tudi način učenja o tem vojaku, poveljniku in pesniku. Imamo učitelje, ki znajo s sodobnimi prijemi in svežimi metodami pri mladih vzbuditi pozornost do tega poglavja slovenske zgodovine in na izvirni način približati mladim vrednote slovenskega domoljubja, ki v norem času informacijske družbe, medsebojnih napetosti in slovenske razklanosti vse bolj izgublja na pomenu. Učenje in spominjanje na Maistra naj lahko s pravim pedagoškim pristopom približa času ob koncu prve svetovne vojne, ko je tudi pri Slovencih narodno prebujanje brbotalo. Prevratni čas je napovedoval usodne premike, razpadla so tri cesarstva, zgodila se je oktobrska revolucija in nastale so nove evropske države. Med njimi je bila tudi Kraljevina (Kraljestvo) Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Ta kratko omenjena historična dejstva nam pisci med vrsticami posrečeno izpostavijo, rahlo komentirajo in deloma dokumentirajo z vsebino iz zgodovinskih knjig. Pri tem pa je všečno to, da mladih bralcev ne morijo s težkimi citati in opombami pod črto, saj niso pisali znanstvene monografije, pač pa literarno – zgodovinski oris o Maistru, njegovem življenju, vojaški karieri in o njegovi zgodovinski vlogi v Mariboru in na Štajerskem. Pa tudi o Rudolfu kot človeku in umetniku.

Delo je smiselno razdeljeno na nekaj poglavij, v katerih avtorja (s pomočjo mentorja, učitelja dr. Aleša Marđetka) prepletata zgodovinske resnice s pripovedmi. Celo Maistra sta srečala v Kamniku in takšnih literarnih fikcij je še več. Nekaj novega, bi lahko dejali ali še bolje, drugačnega, svežega in manj suhoparnega od sorodnih del. Začetek knjige (po uredniški zamisli in izpod peresa dr. Marđetka) ima nekaj simboličnega sporočila in se začne s šolskim pohodom k Maistrovemu spomeniku na Polenšaku v Slovenskih goricah. Morda bi uvod lahko imel nekaj historičnih primesi o tem, da so iz Slovenskih goric prišli v Maistrovo slovensko vojsko mnogi možje in fantje kot borci – prostovoljci ali pa tudi kot mobilizirani vojaki po razglasitvi Maistrove mobilizacije. Razen tega Polenšak z Maistrom res nima nič skupnega. To pa ne zasenči izvirnega pristopa dveh mladih piscev, katerima je pero odlično steklo in sta tudi v lepem pripovednem jeziku zabeležila mnoga osebna spoznanja in pričakovanja. Po prvem poglavju z naslovom Pohod na Polenšak sta se avtorja lotila Maistrovega dela in življenja in ga zaokrožila v poglavju Rudolfovo odraščanje. Sledi poglavje Hišna številka, v katerem sta bila na obisku v Kamniku, kjer sta spoznala otroštvo avtentično in naravnost iz ust mladega Maistra. Naslednje poglavje ima naslov Srečanje, v katerem spoznamo generalov o družino, predvsem očeta in mater. Za tem poglavjem pa sta izpostavila glavno zgodovinsko dejanje Rudolfa Maistra to je boj za slovenski Maribor in slovensko Štajersko. Ali na kratko, boj za severno slovensko mejo z Mariborom vred. Poglavje sta tudi dobro poimenovala – Maribor ostane slovenski. Lahko bi dodala še Štajersko in bi naslov glasil Maribor in (spodnja) Štajerska ostaneta slovenska. Nista skoparila z zgodovinskimi resnicami, tudi ne s trditvijo, da je bil Maribor leta 1918 še nemško mesto. Nemci so bili za vključitev Maribora in Štajerske v nemško republiko Avstriji in tega niso skrivali. Maister je imel s pomočjo Narodnega sveta za Štajersko drugačne načrte in je z vojaško domiselnimi akcijami dosegel končni cilj – severno slovensko mejo. Po razorožitvi Zelene garde dvomov, da bo Maribor vendarle slovenski, počasi ni bilo več. Čeprav mirovna pogajanja še niso stekla. Maister pa ni bil le vojak, bil je tudi slikar, pesnik , bibliofil in mecen kulture. To njegovo vlogo sta avtorja osvetlila v predzadnjem poglavju z naslovom Umetnik. Ravno dovolj dolga pripoved, ki mladih bralcev ne zamori. In končno poglavje – Vrnitev, v katerem se življenjska pot Rudolfa Maistra konča. V njem pride na površje javnosti manj znana Maistrova večna bolečina, to je izguba njemu tako ljube Koroške. Kot vojak se je na Koroškem dobro držal, in pa prebolel, da mu je Narodna vlada vojaški poseg prepovedala. Kariero na Koroškem je zaključil kot predsednik Narodnega sveta pred plebiscitom 1920. Dober in sposoben vojaški poveljnik žal ni bil tudi dober politik. Tega sam ni nikoli izjavil, a lastno spoznanje ga je bolelo v dno duše. Najnovejše raziskave so to potrdile in ker se je sam tega globoko zavedal, je ostala bolečina zaradi izgube Koroške vse do smrti toliko večja. Peklo ga je v srcu. Seveda mlada avtorja teh novih odkritij ne poznata in bi jih težko poenostavila. Sta se pa znašla, ko sta zapisala: »Na obrazu Rudolfa Maistra je bilo mogoče prebrati razočaranje«. Tiho sem rekla: »Kroška je bila torej za vedno izgubljena. »Rudolf Maister je narahlo pokimal in se strinjal z mojimi besedami«. Čisto dovolj.

Besedilo spremljajo domiselne ilustracije, ki so jih prispevali Danaja Granda, Tia Golob in Nia Gracer. Lektorica je bila prof. Anita Jerot Šraml, knjižica pa je izšla v nakladi 700 izvodov. Oblikovala in natisnila jo je Kreativna Pika iz Lenarta. Mladim jo toplo priporočam.