V sivih decembrskih dneh, ko se leto umirja in stopa v svoje zadnje dni, obstajajo prostori, kjer je toplina nekaj povsem vsakdanjega. Eden takšnih je sekcija za ročna dela pri Društvu upokojencev Lenart, ki smo jo obiskali tik pred prazniki. Že ob vstopu nas je objel vonj po toplem čaju, domačih piškotih in ocvirkovki, ki je s svojo domačnostjo razblinila še tako trdovratno zimsko melanholijo.

Okrog mize so sedele vedre gospe, zatopljene v pogovor in delo. Njihovi prsti so se gibali hitro, a natančno, kot bi imeli lasten spomin: ene so pletle nogavice, druge kape ali rokavice, tretje šale. Vsaka izmed nastajajočih umetnin je imela svoj namen in svojega naslovnika, saj so nastajale z mislijo na najdražje.

Sekcija za ročna dela deluje od leta 2018 in danes šteje okoli petnajst predanih rokodelk. Povezuje jih vodja sekcije Breda Čeh Ambruš, ki poudarja, da je bistvo njihovega delovanja predvsem druženje, izmenjava znanja in izkušenj.

»Predvsem pa rade kvačkamo, štrikamo in vezemo,« pove z nasmehom, ki razkrije, da tukaj delo nikoli ni samo delo.

V sedmih letih delovanja so bile izjemno marljive. Organizirale so več razstav in sodelovale v projektih, ki so odmevali po vsej Sloveniji: od pletenja copatkov za novorojenčke v UKC Maribor do izdelave odejic za stanovalce domov starejših. S svojo predanostjo so segle tudi v Jurovski Dol, kjer so za Otroško folklorno skupino Šleka Pac iz Osnovne šole Jožeta Hudalesa donatorsko izdelale osem štrekancev. Največje veselje pa jim je prineslo spoznanje, da so s tem navdušile tudi njih in ti so se z zanosom lotili učenja izdelovanja štrekancev.

Med kramljanjem so si članice pozorno prisluhnile. »Če se ne bi tukaj družile in bile same doma, bi verjetno kar pozabila govoriti,« je iskreno povedala Marija. Helena slovi kot mojstrica nogavic, Anka ustvarja čudovite izdelke iz fimo mase, Krista pa hitro doda, da znanje tukaj nikoli ni skrivnost:

»Če katera česa ne zna, jo druge z veseljem priučimo.«

Tokratno srečanje je bilo še posebej praznično, saj je ena izmed članic praznovala 85. rojstni dan in je skupino pogostila z doma pripravljeno ocvirkovko in piškotki. Ob tem so se izmenjevali vzorci, recepti, novice in misli o vsakdanjih rečeh. Prav to je osnovni namen sekcije – biti skupaj.

»Tukaj si izmenjujemo tudi novice, kaj se dogaja naokoli, skrbimo ena za drugo. Ker se tedensko vidimo, se tudi vprašamo, kako je z zdravjem,« pojasni vodja sekcije. Slabo vreme ali slaba volja jih redko zadržita doma in izjema je le bolezen.

Med pogovorom se razkrije še ena razsežnost njihovega druženja, in sicer "krožno gospodarstvo" v najlepši, človeški obliki. Ko jih narava obdari, si rade izmenjujejo sadje, zelenjavo in sadike, ki jih pridelajo doma. Tako se niti ne povezujejo le v klobke, temveč tudi v skupnost, ki zna živeti drug z drugim in drug za drugega.