Ovtarjev plac se je imenoval projekt večfazne obnove lenarške tržnice, ki ga je sofinanciral Evropski sklad za regionalni razvoj. Obstoječa tržnica je bila neprivlačna, zastarela in nefunkcionalna ter posledično manj zanimiva za ponudnike in obiskovalce. Tudi tlak iz betonskih tlakovcev je bil dotrajan in ni samo kazil izgleda prostora, ampak bi se lahko na njem kdo tudi poškodoval, zato je bil prostor potreben celovite prenove.

Samo za prodajo kmetijskih pridelkov

Cilj prenove je bil preureditev tržnice v središču mesta tako, da bi tam nastal novi prostor za druženje in sodelovanje, za prikaz veščin in znanj ter za predstavitev izdelkov in pridelkov. Z novo ureditvijo je tržnica dobila sodoben značaj urbanega središča. Kot je povedal Mirko Kojc iz lenarške občinske uprave, so se na tržnici namenoma odrekli stojnicam z bižuterijo in tekstilom, saj so te umaknili drugam, prostor pa namenili izključno prodaji kmetijskih pridelkov.

»Za uporabo stojnice branjevci z Občino sklenejo najmanj šestmesečno pogodbo. Najem plačajo za tisti dan, ko so prisotni na tržnici, kar ugotovimo pri jutranji evidenci.«

»Je pa tako, da je na tržnici gneča samo ob vrhuncih sezone, ko se na primer prodajajo sadike ali za dan žena oziroma materinski dan, sicer pa ne. Pa ni težava v ponudbi, ampak bolj v tem, da ni kupcev, saj ti očitno raje kupujejo v supermarketih, posledično pa lokalni pridelovalci svoje pridelke prodajajo v Mariboru.«

Tržnica je odprta vsak dan od ponedeljka do sobote med 8. in 13. uro. Da bi se prepričali, kako poteka prodaja, kakšna je ponudba in koliko je kupcev, smo se odpravili »na teren« in za testni dan izbrali sredo.

Ko kupimo lokalno pridelano hrano, podpiramo pridelovalce iz naše okolice in obenem poskrbimo za zelo pomembno svežino na krožniku. Foto: Senka Dreu

Zasedena je bila ena sama stojnica, in sicer s pridelki Kmetije Simonič iz Spodnje Senarske: razno zelenjavo, breskvami in jajci iz proste reje. Rozalija Simonič v Lenartu prodaja že več kot 20 let. »Mislim, da bo letošnja sezona zadnja. Pa ne zato, ker mi ne bi bilo več treba – nasprotno, stara sem 70 let, pokojnine imam 400 evrov, še kako mi pride prav vsak evro. A zaradi vremena je pridelek slabši, predvsem pa ni kupcev, kot tudi sami vidite.« pravi. In res, v času, ko smo se pogovarjali z njo, je prodala le pol kilograma stročjega fižola, ena gospa pa si je ponudbo sicer ogledala z razdalje, a se nato počasi sprehodila mimo.

Izjemen okus domačega

Morda nam vsem ne bo odveč ponovni premislek o pomenu lokalno pridelane hrane: Ko jo kupimo, ne podpiramo le pridelovalcev iz naše okolice, ampak poskrbimo tudi za zelo pomembno svežino na krožniku. Na tržnici lahko srečamo starega prijatelja in gremo z njim na kavo. Zato si le vzemimo čas za sprehod med stojnicami – da se bomo spomnili ali pa šele odkrili, kako izjemen je okus domačega.