Danes se zdi, da je življenje brez zaslonov praktično nemogoče. Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da so najbolj ranljivi otroci, še posebej predšolski. Kako uporaba zaslonov oblikuje vsakdan otrok v Slovenskih goricah?

Ravnatelji in ravnateljice sedmih osnovnih šol v Slovenskih goricah, psihologinja iz Zdravstvenega doma (ZD) Lenart in povsem naključni mimoidoči na lenartških ulicah so si enotni: otroci preveč uporabljajo zaslone. Takšno ravnanje je že »pokazalo zobe«, kajti strokovni delavci na področjih izobraževanja, vzgoje in psihologije se že ukvarjajo s sanacijo posledic razvoja otrok. Preverili smo tudi, ali lokalno okolje otrokom ponuja dovolj alternativ, predvsem pa nas je zanimalo, kakšni so konkretni predlogi za izboljšanje stanja.

Začne se pri najmlajših

Že v vrtcih opažajo, da otroci uporabljajo zaslone. Največkrat namesto igre, saj gledajo animirane posnetke ali otroške pesmice (običajno na YouTubu). »Telefon je postal mašilo za zapolnitev otrokovega časa – doma, v avtomobilu na poti v vrtec, pri obrokih,« pojasnjujejo v Vrtcu Lenart. V šolskem obdobju se tej uporabi pridružijo še raznovrstne aplikacije, igranje igric, dopisovanje v skupinah (največkrat na Snapchatu) in uporaba družbenih omrežij (največkrat TikTok in Instagram).

»Od 4. do 6. razreda je kritično obdobje, ko otroci množično dobivajo lastne pametne telefone. Tako vstopajo v svet družbenih omrežij in igric. Tukaj se začnejo prve resnejše medvrstniške napetosti in pritiski okolice v stilu ’vsi drugi jih imajo’,« pojasnjuje Aleksander Šijanec, ravnatelj OŠ Sv. Ana.

V pomoč pri odgovarjanju na tovrstne pritiske lahko starši preizkusijo platformo Počakajmo.si, ki so jo po vzoru mednarodnega gibanja Smartphone Free Childhood (v prevodu: Otroštvo brez pametnih telefonov) oblikovali starši otrok OŠ Pirniče. Osnovni cilj je »odložiti« uporabo pametnih telefonov, po možnosti do konca osnovne šole. Starši lahko platformo tudi praktično uporabijo kot prikaz svojim otrokom, ko jim je treba razložiti, da niso edini, ki še nimajo svojega telefona.

»Starši se danes pogosto znajdemo pred isto dilemo: Če otroku damo pametni telefon, je izpostavljen vsebinam, pritiskom in tveganjem, ki jih včasih težko nadzorujemo. Če ga nima, pa se lahko počuti izključenega med vrstniki. Ravno tu nastopi ta pobuda. Ne kot odgovor na vprašanje »kaj je prav«, ampak kot razbremenitev, saj je lažje vztrajati, ko vemo, da pri tem nismo sami,« so zapisali snovalci Počakajmo.si, ki želijo združevati starše v lokalnih skupnostih po vsej državi. Na njihovi platformi je bila konec septembra letos prijavljena le ena družina iz Lenarta, dve iz Voličine in ena iz Jurovskega Dola, zato je jasno, da imajo Slovenske gorice pri tem še veliko manevrskega prostora.

Tako starši na Počakajmo.si kot ravnatelji in ravnateljice sedmih šol v Slovenskih goricah poudarjajo, da je zelo pomembno otrokom omogočiti več brezskrbne igre, pristnih medosebnih stikov in odraščanja brez stalnega digitalnega pritiska. Šola in vrtec sta skoraj edini prostor, kjer so otroci za nekaj ur zares brez telefonov, opozarja ravnateljica OŠ Sv. Trojica, mag. Nataša Bauman. »To ni prepoved zaradi prepovedi, temveč dragocena priložnost, da so otroci prisotni drug z drugim – v pogovoru, igri, gibanju, učenju in odnosih. Žal pa je teh nekaj ur premalo,« je zapisala.

Kaj »namesto« zaslona?

Na Danskem v šole že vračajo knjige in tako »izpodrivajo« prostor nekoč opevani digitalizaciji, ampak izziv ni samo čas pouka, temveč čas, ki ga ima otrok na voljo (predvsem) popoldan. V šolah in vrtcih več kot dodatne ponudbe tečajev ali krožkov ne morejo narediti. Župani Slovenskih goric tako rekoč na vsakem koraku poudarjajo, kako pomembno je, da občine skrbijo za javno dostopno športno infrastrukturo. Samo v septembru so tovrstni ponudbi dodali dve poglavji: denimo novo igrišče za odbojko na mivki v Benediktu pa nove garderobe in sanitarije v Športnem parku v Voličini. A nič od tega samo po sebi ne rešuje izziva. Kdo lahko otroke nauči, kako prepoznati priložnosti v svojem okolju in jih izkoristiti brez uporabe zaslona? Naključni mimoidoči na ulicah Lenarta pravijo, da starši. Predlagajo knjige, šport in gibanje v naravi.

Babica štirih vnučkov: »Naj berejo, ampak to jih morajo spodbuditi, ko so še čisto majhni, da jim začnejo brati pravljice ob večerih. Predvsem pa bi morali starši otrokom posvetiti več časa. Žal ga ali res nimajo ali pa ga uporabljajo za napačne stvari.«

Oče sina je bil kratek: »Šport. Ali pa naj otroke kako drugače motivirajo.«

Mama hčerke pa predlaga stik z naravo: »Z otroki se je treba več ukvarjati tako, da gremo z njimi na sprehod, se vozimo s kolesi in gremo malo v naravo.«

Velik del ponudbe v lokalnem okolju oblikujejo v društvih in športnih klubih. V Slovenskih goricah jih je mnogo, zato je fraza, da ni dovolj možnosti, verjetno le izgovor. Pogovarjali smo se z več predstavniki klubov in denimo v Rokoborskem klubu Lenart so skozi svoje več kot 30-letno delovanje ugotovili, da so danes igrišča skoraj prazna, otroci pa sedijo: s telefonom v roki ali pa za računalnikom. To je bil eden od razlogov, da so se odločili ponuditi brezplačno elementarno šolo rokoborbe. Tomo Jagarinec, predsednik kluba, poudarja, da je pri vseh športih podobno. »Društev in klubov je dovolj. Trenerji se vsi trudijo z mladimi. Mislim, da je bolj v družinah problem, saj starši določajo, s čim se otrok ukvarja, kdaj in koliko je športa,« je povedal.

Foto: Magnific

Temelji se postavijo doma

Kakor verjetno pri sleherni tematiki je tudi pri tej tako, da se nekateri starši zavedajo svoje odgovornosti, drugi menijo, da gre za pretiravanje, tretji pa temu sploh ne namenjajo pozornosti. »Naletimo tudi na nestrinjanje staršev, čeprav počasi tudi sami opažajo, da takšne oblike uporabe zaslonov škodijo zdravemu odraščanju njihovih otrok,« pojasnjuje mag. Mirko Žmavc, ravnatelj OŠ Cerkvenjak. Strokovni delavci na šolah opozarjajo, da so starši vedno zgled svojim otrokom, ne glede na to, ali je ta zgled koristen ali ne. »Današnji problem je omejitev uporabe telefonov s strani staršev in dejstvo, da je na spletu vse dovoljeno. Tukaj mislim predvsem na zgled odraslih, ki pogosto sami prestopajo meje in so s tem slab zgled mlajšim,« pojasnjuje Vesna Breznik, ravnateljica OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol.

Ukrepi niso ravno darilo, ki bi ga otroci z veseljem sprejeli, zato so se na Danskem lotili konkretnih analiz. V ugledni pediatrični reviji JAMA Pediatrics je bila maja 2022 objavljena raziskava, v kateri je sodelovalo 89 danskih družin. Otroci tistih, ki so za dva tedna zelo močno omejili uporabo telefonov, so pridobili približno 46 minut telesno aktivnejšega prostega časa na dan.

Ravnatelji in ravnateljice menijo, da je ključ do izboljšanja stanja pri nas predvsem v sodelovanju: starši, otroci in pedagoški delavci, ki bi morali biti usklajena in dobro uigrana ekipa. »Nenehno opozarjamo na uporabo zaslonov, posebej tam, kjer otroci ali učenci o tem odkrito poročajo. Za starše organiziramo tudi roditeljske sestanke, individualne pogovore in se tako aktivno vključujemo v to problematiko. Resnično spremembo pa lahko naredi vsak starš sam,« je zapisal mag. Anton Goznik, ravnatelj OŠ Voličina.

Premalo spanja, celo zaostanek pri razvoju

Po besedah vseh sogovornikov je jasno, da prekomerna raba zaslonov škodljivo vpliva na duševni, telesni in socialni razvoj posameznika. Pri predšolskih otrocih se lahko zelo zgodaj pokaže zaostanek na področju razvoja govora. »Tudi težave s koncentracijo. Otroci se s težavo umirijo in izvajajo umirjene aktivnosti, kot je sledenje pri poslušanju pravljice. Slabše se razvija motorika, lahko se pojavijo tudi težave z vidom, prekomerno težo in slabo držo,« pojasnjuje Tjaša Poplatnik, psihologinja v ZD Lenart. Znano je tudi, da se z več uporabe zaslonov poveča tveganje za tesnobo in depresijo. »Zaskrbljujoč je podatek, da je zasvojenosti med mladimi čedalje več. Lahko se pojavijo tudi motnje spalnih, prehranjevalnih in higienskih navad, izguba občutka za čas, laganje o času, preživetem za ekrani, in iskanje drugih možnosti, kako priti do ekrana,« razlaga psihologinja.

Na sedmih osnovnih šolah v Slovenskih goricah se strinjajo, da ima vse več otrok motnje pozornosti. Prav tako ni skrivnost, da učenci v šoli priznajo, da so ponoči bedeli in uporabljali telefon. V šolah opažajo tudi, da imajo otroci vse več težav z branjem in sporazumevanjem v skupnosti. »Učencem je upadla motivacija za učenje, velik problem pa je tudi slabšanje odnosov med sovrstniki. Žal so otroci, ki veliko časa preživijo na pametnih zaslonih, manj empatični kot tisti, ki imajo omejen dostop do tehnologije,« pojasnjuje Marjan Zadravec, ravnatelj OŠ Lenart.

Foto: Magnific

To je realnost

Otroci s telefoni zapolnjujejo čas in prostor skorajda kjerkoli in kadarkoli lahko. Tako vrtci kot šole sledijo predpisanemu kurikulumu: otrokom prepovedujejo uporabo telefonov v šolah, zaposleni pa sledijo jasno opredeljenim smernicam, kdaj se smejo zasloni uporabljati izključno za namene izobraževanja. Podobno so se izziva leta 2024 lotili na Nizozemskem. V raziskavi, ki jo je podprlo njihovo ministrstvo za šolstvo, je sodelovalo skoraj 600 šol. Ugotovili so, da je odstranitev telefonov pozitivno vplivala na dve področji: šolarji so pri pouku bolj zbrani in lažje sledijo predavanjem, prav tako se več pogovarjajo med sabo.

Ampak več komunikacije ni pomenilo samo pozitivnih rezultatov, pač pa tudi več verbalnih konfliktov. Spletno nasilje, ki ga je med mladimi precej, se z odstranitvijo telefona med poukom ni nehalo, ampak se je samo prestavilo na kasnejši termin in izven učilnic.

»Še bolj pereč pa je problem obnašanja na spletu. Nesporno je, da znamo biti ljudje v komunikaciji na spletu precej brezobzirni, vulgarni, žaljivi. Očitno je to veliko lažje kot ’v živo’. Ne govorim o dovoljenem in prepovedanem, govorim o načinu komuniciranja, zaradi katerega je nekoga sram, ko ga uporabi, ker so drugi šokirani,« je zapisal Aljoša Bradač, ravnatelj OŠ Benedikt.

Evropska komisija je v odgovor na problematiko nedavno predlagala uredbo KIDS ACT, s katero bi najstnikom po vsej Evropi omejili dostop do družbenih omrežij, spletnih videoigric in podobnih vsebin. Predlagajo, da otrok do 13. leta ne bi smel uporabljati družbenih omrežij, med 13. in 15. letom bi do njih lahko dostopal z »mini računom«, ki ga upravlja starš ali skrbnik in je časovno omejen na eno uro na dan, od 15. leta naprej pa bi imel možnost lastnega računa. Predlog bo obravnaval še Evropski parlament in Svet EU, zato datum morebitne uveljavitve pri nas še ni znan.

Rok Gumzej iz Zavoda Logout. Foto: Žan Osim

Kje je meja?

Kritični do sporočila, da je zgolj prepoved (do)končna rešitev, so v zavodih in organizacijah, ki se že nekaj let ukvarjajo s problematiko zasvojenosti od zaslonov med mladimi. Poudarjajo, da tudi aplikacije za starševski nadzor niso dovolj. »Če starši svojo e-vzgojo prepustijo samo omejitvi, je to lahko enako ali še bolj tvegano. Prepoved bi za nas pomenila olajšanje našega dela v zgodnjih fazah otroštva, bi pa naše delo vseeno potekalo dalje v kasnejših letih in odraslosti. Starostna prepoved lahko daje lažno sporočilo, da je uporaba nad to starostjo varna. Skrb za zdravo rabo naprav je vseživljenjska in se tiče tako mladih kot odraslih,« pojasnjuje Rok Gumzej iz Zavoda Logout.

Vsi sogovorniki se strinjajo, da je nujno potrebno postaviti jasne meje. Če otrok staršu reče, naj odloži telefon (ker ga starš ne sliši ali ne vidi), je to nesporno znak, da otrok vseskozi opazuje (čeprav si starš misli, da ga ne). »Rdeč alarm« bi se moral pojaviti, ko odrasli, ki so z otrokom, zaznajo vedenjske znake. »Ali se agresivno vedenje prenaša tudi na druga področja, ali hitro menjuje aktivnosti, manj časa vztraja pri igri itd.,« razlaga psihologinja Poplatnik in priporoča, da se v domačem okolju in drugje držimo dogovora o omejitvi uporabe zaslonov. Vsi, ne samo otroci. Koristno je določiti termine, prostore in opravila, kjer telefoni niso dovoljeni. Ker se starši srečujejo z zavajajočimi informacijami, dodajamo grafiko jasnih smernic.

 Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje

Tehnologija ni sama po sebi sovražnik, ampak orodje, ki lahko (hitro) postane nevarno

Okolje, v katerega odraščajo naši otroci, je in bo verjetno vse bolj digitalizirano, zato je najbrž smiselno razmišljati o načrtnem izobraževanju (in ne zgolj prepovedi). Če so ob koncu 18. stoletja doživljali revolucijo opismenjevanja splošne javnosti zaradi uvedbe obveznega šolanja, potem je danes morda čas za uvedbo digitalnega opismenjevanja. Morda tudi na način, da digitalna pismenost postane reden del šolskega urnika in ne zgolj tema enega predavanja, delavnice ali članka.

»Naša naloga je, da otroke naučimo, kako razumeti in uporabljati tehnologijo tako, da imajo oni nadzor nad njo in ne obratno. Digitalna pismenost pri tem pomeni precej več kot znati uporabljati telefon, računalnik ali aplikacijo. Otrok mora postopoma razumeti, kako aplikacije pridobivajo njegovo pozornost, kako delujejo priporočila in algoritmi, kaj se dogaja z njegovimi podatki, kako preverjati informacije, kako zaščititi svojo zasebnost in varnost ter tudi, kako prepoznati, kdaj mu uporaba tehnologije začne jemati spanec, koncentracijo, gibanje ali odnose,« opozarja Tilen Dominko iz Zavoda Varni internet.

To, kar nas »vleče v zaslone«, so ustvarili največji svetovni mogotci. Kot je razvidno iz številnih spletnih objav, morda ni naključje, da nekateri ustanovitelji ali lastniki tehnoloških korporacij (kot so Facebook, Google, Instagram, TikTok, Apple, Microsoft in ostali) svojim otrokom niso dovolili uporabe zaslonov (do 12. leta oziroma dokler niso presodili, da so dovolj zreli za razumevanje njihove uporabe). Lahko bi rekli, da pretiravajo ali pa bi lahko rekli, da zelo dobro vedo, kaj so ustvarili.

Če se ob koncu vrnemo k naslovnemu vprašanju: kaj lahko naredijo Slovenske gorice?

Najbrž ne morejo ustaviti digitalizacije, lahko pa ustvarijo okolje, v katerem otroci ne bodo odraščali z zaslonom kot ključnim mašilom za prosti čas. Iz izkušenj naših sogovornikov lahko sklepamo, da obstaja kar nekaj konkretnih možnosti. Starši si lahko medsebojno olajšajo odločitev, da otrok pametnega telefona ne dobi prezgodaj, in pri tem si lahko pomagajo s pobudami, kot je Počakajmo.si. Prav tako lahko dobijo podporo v organizacijah, kot sta Zavoda Logout in Varni internet. Šole in vrtci lahko nadaljujejo z omejevanjem uporabe telefonov, hkrati pa otroke sistematično učijo, kako tehnologijo uporabljati varno in odgovorno. Občine lahko nadaljujejo z vlaganjem v javne prostore za gibanje, igro in druženje, pa tudi v sofinanciranje društev in klubov, ki skrbijo za »nezaslonsko« ponudbo v lokalnem okolju. Digitalno opismenjevanje lahko postane stalni del odraščanja in delovanja lokalne skupnosti, ne zgolj občasna delavnica o nevarnostih interneta.

Slovenske gorice imajo dve pomembni prednosti: naravo in skupnost. Otroci se lahko srečujejo na igriščih, v športnih klubih, društvih, knjižnicah, na sprehodih in doma, če jim odrasli za to ustvarijo prostor in čas. Morda je najboljši odgovor preprost: ponudimo jim dovolj dobrih razlogov, da bodo znali sami odložiti zaslone.