11. novembra, ko praznujemo martinovo, goduje sveti Martin, ki je bil škof v francoskem Toursu. Ponekod je god svetega Martina povezan z ljudskim praznikom, imenovanim praznik svetega Martina, martinovo, Martinstag ali Martinmas, tudi stara noč čarovnic.

Martinovo ima dva pomena: po kmetijskem koledarju zaznamuje konec dela na polju, po časovnem koledarju pa naravni začetek zimskega časa.

Praznik sega daleč v čas pred našim štetjem, čeprav se danes zdi, da je krščanski. V jesenskih praznovanjih so se naši poganski predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih hkrati prosili za ponovitev obilja v prihodnjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak mu je na čelo postavila med ljudmi priljubljenega svetnika Martina, ki se je v začetku 4. stoletja rodil na Madžarskem, se kot vojak Rimskega cesarstva srečal s krščanstvom, nato pa se naselil v Franciji, slekel vojaško suknjo in življenje posvetil otrokom in revežem, zaradi česar so ga v Toursu bojda proti njegovi volji izvolili za škofa. Umrl je 8. novembra 397, pokopali pa so ga tri dni kasneje, 11. novembra, torej je praznik svetega Martina postal dan njegovega pogreba.

Procesije z lučkami in petjem

Evropske države se tega svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi skril njegovo revščino, spominjajo na raznolične načine. Od poznega 4. stoletja pa do poznega srednjega veka se je po večjem delu zahodne Evrope z martinovim začelo obdobje postenja, ki je trajalo 40 dni in se je zato imenovalo Quadragesima Sancti Martini oziroma štiridesetdnevnica svetega Martina. To obdobje je bilo v cerkvenem koledarju kasneje skrajšano in imenovano advent, saj zaznamuje obdobje pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa na božični praznik.

Martinova procesija z lučkami in kresom v Nemčiji Foto: Wikimedia

Kot rečeno, izročilo izvira iz Francije, od koder se je kasneje razširilo na Nizozemsko, v Veliko Britanijo, Nemčijo, Skandinavijo in Vzhodno Evropo. Ker slavi zemeljske daritve za ljudi, je veljal za ključni srednjeveški jesenski praznik, ki v bistvu zelo spominja na ameriški zahvalni dan, le da onstran Velike luže takrat jedo purana, Evropejci pa Martinovo gos.

V nekaterih evropskih državah, tudi v Sloveniji, se martinovanje začne ob enajsti minuti enajste ure enajstega dne enajstega meseca, torej 11. novembra ob 11.11, v drugih se slavje začne že na predvečer praznika s kresovi. Otroci se v mraku odpravijo po ulicah z lučmi in pojejo pesmi, za katere so nagrajeni s sladkarijami, podobno kot to počno v ZDA za noč čarovnic na predvečer dneva spomina na mrtve, le da so tam hkrati še maskirani.

Legenda o gosi

Gos je postala simbol martinovanja zaradi legende, po kateri se je sveti Martin, ko se je skušal izogniti škofovskemu posvečenju, skril med gosi, a naj bi ga izdalo njihovo gaganje. A gos na krožniku so si takrat lahko privoščili le mestni obrtniki in plemiči, kmetje pa kvečjemu kokoš ali največ raco.

Čeprav nima posebne povezave z gojenjem trte, pa se svetemu Martinu po izročilu vendarle pripisuje tudi pomembna vloga pri širjenju vinogradništva po tourinški regiji, zaradi česar ga pri nas povezujemo zlasti z zorenjem mladega vina. Martinovanje je tako v Sloveniji in na Hrvaškem predvsem praznik vina, saj na ta dan mlado vino dozori v pravo.

Martinova procesija v poljskem Poznanu Foto: Wikimedia

Kot vinski praznik ga poleg omenjenih Slovencev in Hrvatov obeležujejo le še Čehi, Portugalci in Sicilijanci, sicer pa je Martinov dan v Evropi bolj znan predvsem kot začetek karnevalske sezone, posebej v Nemčiji in na Nizozemskem, številni narodi pa na njegov predvečer pripravijo procesije z lučkami. Te so zlasti namenjene otrokom, ki se običajno odpravijo od cerkve do glavnega trga z lučkami, ki so jih izdelali v šoli, in pojejo Martinove pesmi, ponekod v Nemčiji, v delih Nizozemske, v Belgiji, Franciji in na Malti pa hodijo otroci tudi od hiše do hiše in kot pri nas za pusta dobijo sladkarije ali pa jih obdarijo doma njihovi starši. Na Slovaškem, denimo, pa dobijo darilca samo tisti, ki jim je ime Martina ali Martin.

Različne specialitete in Martinove procesije

Za martinovo se predvsem zelo dobro je. Pri večini narodov prevladuje že omenjena znamenita Martinova gos, ki jo dopolnjujejo mlinci, dušeno rdeče zelje, cmoki, tudi gosja juha z gosjo pečenko ... , a ne prisegajo vsi samo na gosje jedi. Irci si privoščijo petelina, Španci in Švicarji zakoljejo prašiča, Angleži, ki sicer martinovega ne slavijo kaj preveč, pa vendar poznajo Martlemass, goveje meso, ki ga zakoljejo na ta dan, ga nasolijo in tako konzervirajo za zimo. Za hladne dni pa že 10. novembra nasolijo meso in ribe Latvijci. Na Poljskem, kjer je 11. november državni dan neodvisnosti, zlasti prebivalci mesta Poznan pojedo ogromne količine rogal, Martinovih rogljičkov, polnjenih z mandljevo pasto z belim makom, Nemci imajo posebne Martinove preste, na Siciliji janeževe piškote namakajo v vino in jedo fižol fava, na Portugalskem si privoščijo pečene kostanje in pijejo lokalne alkoholne pijače, na Švedskem pa po Martinovi gosi obvezno postrežejo še jabolčno šarloto.

Martinovo v Evropi bolj kot po vinu poznajo po pečeni gosi. Foto: Wikipedia

Martinove procesije ponekod, največ v nemško govorečih deželah in na Poljskem, spremlja mož na konju, ki je oblečen kot sveti Martin, marsikje prižigajo tudi kresove. Dan svetega Martina (Mardipäev) je najbrž najbolj mističen v Estoniji, kjer pomeni združitev zahodnoevropskih običajev z lokalnimi poganskimi tradicijami. Vsebuje tudi elemente prejšnjega čaščenja mrtvih, pa tudi določeno praznovanje ob koncu leta, ki je bilo pred krščanstvom.

Martinovi pregovori

Mardipäev je že stoletja eden najpomembnejših in cenjenih dni v estonskem ljudskem koledarju.

V južni Estoniji so po Martinovem dnevu celo poimenovali mesec november (Märtekuu).

Še danes ostaja priljubljen, zlasti med mladimi in podeželskim prebivalstvom. Na ta dan se otroci preoblečejo v moške in hodijo od vrat do vrat, pojejo pesmi in pripovedujejo šale, da prejmejo sladkarije.

Kot rečeno, Portugalci za martinovo jedo pečene kostanje, kar predstavlja ostanek starodavne žrtve za počastitev mrtvih. V kraju Barqueiros velja tradicija, da ob polnoči pripravijo mizo s kostanji za pokojne družinske člane, ljudje pa si obraze porišejo tudi s temnim lesnim pepelom iz kresa in so zaradi tega videti prav strašljivo.

Portugalci za martinovo jedo pečene kostanje, kar predstavlja ostanek starodavne žrtve za počastitev mrtvih. Foto: Wikimedia

Martinovanje spremlja tudi nekaj pregovorov. Poglejmo si dva iz rodne dežele svetega Martina – Madžarske. Prvi se nanaša na hrano in pravi: »Kdor ne poje gosi na martinovo, bo stradal vse leto.« Drugi je namenjen vremenu: »Na martinovo, če hodi gos po ledu, se bo na božič potepala v vodi«, kar pomeni, da božič ne bo bel, če bo temperatura na martinovo padla pod ničlo.