Danes, 10. septembra, obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora, ki letos znova poteka pod geslom »Spreminjajmo razumevanje samomora«. Osrednje sporočilo letošnje obeležitve je premik od kulture tišine in stigme h kulturi odprtosti, razumevanja in podpore. Prav pogovor je lahko eden od pomembnih korakov, tudi takrat, ko nas je strah, da bomo z njim naredili kaj narobe.

Svetovni dan preprečevanja samomora sta leta 2003 razglasili Mednarodna zveza za preprečevanje samomora (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) ob letošnjem 10. septembru poudarjajo pomen pogovora o samomoru in spreminjanja njegovega razumevanja. Ob tem pozivajo h krepitvi varovalnih dejavnikov in zbujanju upanja, s ciljem preprečiti čim več samomorov.

Toda kako kulturo odprtosti ustvariti v praksi? Kako pristopiti k človeku, za katerega nas skrbi? In ali imajo manjša okolja, kot so Slovenske gorice, pri preprečevanju samomora svoje prednosti, pa tudi ovire?

O tem smo se ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora pogovarjali z Voličanko asist. Tino Goznik, mag. psih., raziskovalko na UP IAM Slovenskem centru za raziskovanje samomora, ki je vključena v izvedbo različnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalno-intervencijskih projektov s področja duševnega zdravja in samomorilnega vedenja.

O samomoru ne le en dan v letu

Prav spreminjanje načina, kako kot družba razumemo in govorimo o samomoru, je po besedah Goznikove eden pomembnih korakov pri njegovem preprečevanju.

»Pomembno se mi zdi predvsem to, da tematiki samomora ne namenjamo pozornosti samo ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, temveč da o njej govorimo skozi vse leto.«

Še vedno je namreč prisotno prepričanje, da lahko s pogovorom o samomoru človeku damo idejo. Raziskave po njenih besedah kažejo ravno nasprotno. Če osebo vprašamo po samomorilnih mislih, ji s tem ne bomo dali ideje, lahko pa ji ponudimo priložnost, da spregovori o svoji stiski. Takšen pogovor ji lahko omogoči, da ubesedi nekaj, kar je morda dolgo nosila sama, in dobi občutek, da v stiski ni sama. Hkrati lahko skupaj poiščemo ustrezno pomoč.

Voličanka asist. Tina Goznik, mag. psih., raziskovalka na UP IAM Slovenskem centru za raziskovanje samomora. Foto: osebni arhiv.

Ob tem opozarja, da je samomor zelo kompleksen pojav, pri katerem ne moremo govoriti o enem samem vzroku, temveč o prepletu različnih dejavnikov. Pomembna sta tudi zmanjševanje stigme, povezane z iskanjem pomoči, ter večja odprtost za pogovore o duševnem zdravju in težavah v duševnem zdravju.

V manjšem kraju se poznamo. To je lahko prednost in ovira.

Kaj pa okolja, kot so Slovenske gorice, kjer so skupnosti manjše in se ljudje med seboj pogosto poznamo?

Prav povezanost ljudi je lahko pomembna prednost, meni sogovornica. Več je neformalnih stikov, zato lahko včasih tudi prej opazimo, da se z nekom nekaj dogaja. Družina, prijatelji, sosedje, sodelavci, društva in drugi lokalni stiki lahko predstavljajo zelo pomembno podporno mrežo. Toda ista značilnost manjšega okolja lahko postane tudi ovira.

»Ker se ljudje med seboj poznajo, je lahko strah pred tem, kaj bodo drugi rekli, še večji. Človeka je lahko sram priznati, da potrebuje pomoč, saj se boji, da bo njegova stiska postala predmet govoric ali da ga bodo drugi začeli dojemati drugače,« pojasnjuje Goznikova.

Zato je pomembno, da tudi v lokalnih okoljih ustvarjamo prostor, v katerem je mogoče o duševnem zdravju in stiskah govoriti odprto in brez obsojanja. Iskanje pomoči, poudarja Goznikova, ni znak šibkosti, ampak predstavlja zelo pomemben in pogumen korak.

O duševnem zdravju tudi takrat, ko smo »okej«

Eden od načinov zmanjševanja stigme je, da pomoč približamo ljudem in je ne predstavljamo kot nekaj, kar je namenjeno zgolj tistim z »velikimi težavami«.

»O duševnem zdravju bi se morali pogovarjati, ko smo 'okej', in tudi takrat, ko 'nismo okej'. Pomembno je, da duševno zdravje razumemo podobno kot telesno.«

Tako kot poiščemo zdravniško pomoč, ko nas nekaj boli, je enako pomembno poiskati pomoč, ko se znajdemo v stiski. Pri tem je pomembno tudi, da ljudje vedo, kam se lahko obrnejo, ko stisko opazijo pri sebi ali pri bližnjem. Ko vemo, kje lahko dobimo pomoč, je prvi korak do nje lažji.

O stigmi, iskanju pomoči, prepoznavanju stiske in duševnem zdravju smo se s Tino Goznik podrobneje pogovarjali že spomladi, ko smo v mestnem parku v Lenartu posneli tudi OvtarCast Samomor: kako slišati neslišano?

Kaj reči človeku, za katerega nas skrbi?

Prav strah, da bomo rekli ali naredili kaj narobe, nas lahko ustavi, ko pri bližnjem opazimo stisko. A po besedah Goznikove včasih ni potrebno veliko.

Osebo lahko vprašamo, kako je, ji damo prostor, da spregovori, in jo predvsem poslušamo. Ni pomembno, da imamo pripravljene »prave« besede. Veliko pomembneje je pokazati, da smo človeka opazili, da nam je mar in da smo pripravljeni prisluhniti.

Če nas skrbi, da oseba razmišlja o samomoru, jo lahko vprašamo tudi neposredno: »Ali v zadnjem času razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil/a?« oziroma »Ali v zadnjem času razmišljaš o samomoru?«

Takšno vprašanje človeku ne bo dalo ideje za samomor, poudarja sogovornica. Lahko pa mu omogoči, da pove nekaj, o čemer sam morda ne bi začel govoriti.

Ko oseba spregovori, je pomembno, da jo poslušamo in njene stiske ne zmanjšujemo. »Včasih je že zelo veliko to, da ostanemo ob osebi, jo vzamemo resno in ji pomagamo narediti naslednji korak – poiskati ustrezno strokovno pomoč.« Če oseba pove, da razmišlja o samomoru in je nevarnost neposredna, je pomembno, da je ne puščamo same in čim prej poiščemo takojšnjo nujno pomoč.

»Tudi zelo hude stiske so rešljive«

In kaj bi Tina Goznik ob 10. septembru sporočila človeku, ki ta prispevek bere in se prav zdaj sooča s hudo stisko, a o njej še ni spregovoril?

»Želela bi mu sporočiti, da ni treba, da se ljudje sami spopadamo s stisko in da pomoč obstaja. Tudi zelo hude stiske so rešljive, čeprav se v trenutku, ko jih doživljamo, morda ne zdi tako.«

Prvi korak je lahko zelo majhen. Za začetek je lahko dovolj že to, da prepoznamo, da nismo dobro in da potrebujemo pomoč. Nato lahko razmislimo, komu zaupamo in komu bi lahko povedali, kako nam je – prijatelju, družinskemu članu, sosedu, sodelavcu ali komu drugemu, ob komer se počutimo varno.

Obrnemo se lahko tudi neposredno na strokovnjake. Na voljo so različne oblike pomoči, od telefonskih številk in nujne medicinske pomoči do strokovnjakov ter drugih virov pomoči v našem okolju.

Morda je prav to eno najpomembnejših sporočil letošnjega 10. septembra: o samomoru in duševnih stiskah ne govorimo zato, ker bi s tem težavo ustvarjali. Govorimo zato, da človeku, ki jo nosi sam, odpremo možnost, da o njej končno spregovori.