Upor zoper nacifašizem je bil pogumno moralno dejanje

Tako je slovensko narodnoosvobodilno gibanje v času druge svetoven vojne, ko je bila Slovenija razkosana med nemške, italijanske in madžarske okupatorje ter nekaj vasi dodeljeno hrvaški ustaški državi, označil pokojni filozof, teolog in razumnik, škof Vekoslav Grmič. Upreti se močni sili nacifašizma, ki je želela slovenstvo uničiti in je zoper vse upornike izvajala najbolj radikalne ukrepe, je bilo nadaljevanje slovenskega uporništva iz začetka 20. stoletja, ki ga je začel že general Maister s svojimi borci za severno mejo. In mnoga desetletja pred njim zakoličil škof Anton Martin Slomšek. Slovenski partizani so kot del zmagovite proti hitlerjevske koalicije 9. maja korakali med zmagovalci druge svetovne vojne in tega mednarodnega priznanja jim doslej nihče še ni oporekal. Bili so na pravi strani zgodovine in njihovega veličastnega dejanja se ne sme omadeževati s povojnimi, nepotrebnimi izvensodnimi poboji nasprotnikov, ki jih je partijska nomenklatura zagrešila kot zmagovalka v revoluciji, katera je spremljala odpor zoper fašizem in nacizem. Za krvavo maščevanje zmagovalcev po vojni, ki se ni zgodilo samo na Slovenskem, se je slovenska oblast poražencem že leta 1990 javno opravičila. Tega pa žal še vedno ni storila nasprotna, protikomunistična stran, ki je v delu okupirane Slovenije (Ljubljanska pokrajina) vzela orožje iz rok najprej italijanskega in kasneje še nemškega okupatorja za bratomorni boj zoper komunizem, za vero in za Boga. V njegovem imenu je storila hude zločine nad lastnim narodom, izdajala in pobijala. Kolaboracija z okupatorjem je povsod po svetu zavržno dejanje in slovenski primer ni nič drugačen. Če ne bi bilo kolaboracije, ne bi bilo povojnih pobojev, zgodovino je treba gledati vzročno in posledično.

Spominska plošča družine Druzovič iz Selc. Foto: Marjan Toš

Med okupacijo je vladal najhujši teror na slovenskem Štajerskem, kjer so nacisti vzpostavili do potankosti razdelan raznarodovalni sistem. Izvajali so etnocidno in do neke mere tudi genocidno politiko, brezobzirno so kršili vsa načela mednarodnega in vojnega prava. Prisilno so celo mobilizirali slovenske može in fante ter jih pošiljali na zahodno in vzhodno fronto ter na bojišča severne Afrike. Morda lahko k temu dodam misel Staneta Kocutarja, ki meni, da je bil razvnet nacistični teror na Štajerskem tudi posledica dejstva, da po prvi svetovni vojni ni uspelo, da bi državna meja med nemško Avstrijo in Kraljevino SHS tekla po grebenu Pohorja ali še globlje. Leta 1941 so spet prišli in rekli, da pa je zdaj to za vedno nemško in vse kar je govorilo, mislilo in delalo drugače je moralo ven.

Tudi v tem duhu je treba razumeti uporniško dogajanje v naših koncih med drugo svetovno vojno, ki je drugačno od dogajanja v italijanski okupacijski coni. Tam so v usodnem času ostale žive skorajda vse slovenske ustanove. Pa tudi vse dotedanje slovenske politično – ideološke delitve, s še vedno razgretim slovenskim kulturnim bojem iz druge polovice tridesetih let minulega stoletja vred. Na Štajerskem je bilo drugače, tukaj je šlo prvenstveno za to, da se slovenstvo za vedno izbriše. In temu se je bilo vredno upreti, žrtvam navkljub. Namerno spregledati to zgodovinsko dejstvo pomeni slepo služiti gospodarjem ideologij razdora, ki nas tako radi sprejo okoli vprašanj preteklosti, predvsem zato, da lahko čim bolj v miru uresničujejo svoje interese. Zdajšnja razklanost je tudi posledica teh hotenj in nikoli odpuščenega greha sodelavcev okupatorja, ki bi radi namesto opravičila za vsa zla dejanja zgodovino enostavno spremenili in jo napisali po notah tistih, s katerimi so sodelovali, ko je vsa stara celina ječala pod nacifašističnim škornjem. To pa ne bo šlo!