V avli Jožeta Hudalesa v pritličju lenarške občinske stavbe je na ogled razstava fotografij ljubiteljske naravoslovne fotografinje Vanje Sever. Avtorica, ambasadorka Alpskega društva Stratus in Zapisi iz gora ter članica Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), jo je poimenovala Razstava o biodiverziteti jezera Komarnik in širše okolice v občini Lenart, fotografije živali, ki so tam našle svoj dom, pa so nastale ob njenih tako rekoč vsakodnevnih obiskih Komarnika. »Od nekdaj sem globoko povezana z naravo. Dolga leta sem obiskovala in fotografirala gorski svet, nato pa sta me dve hudi življenjski preizkušnji – sinovo in moje zdravje prisilili v počasnejši tempo.« Uradna otvoritev razstave bo v sredo, 18. februarja, ob 18. uri.

Ponirek z mladiči Foto: Vanja Sever

Namesto osvajanja vrhov se je posvetila opazovanju tistega, kar danes pogosto spregledamo: spokojnosti gozdov, jezer in mokrišč ter njihovim skrivnostnim prebivalcem, pripoveduje Severjeva, ki živi v Mariboru, sicer pa prihaja iz osrčja Prlekije, natančneje iz ljutomerskih Cezanjevcev.

Globoko spoštovanje do narave

»Jezero Komarnik in njegovo okolico, zatočišče številnih vrst ptic in pomembno območje biotske raznovrstnosti, spremljam skozi vse leto, v vseh letnih časih. Zavedam se, da so ti naravni svetovi izjemnega pomena, zato se posvečam ozaveščanju o nujnosti ohranjanja naravnih habitatov, predvsem mokrišč in njihovih ranljivih vrst. Moje fotografske zgodbe torej niso zgolj dokumentiranje, temveč so odraz razumevanja, čutenja in globokega spoštovanja do narave.«

Odgovor na vprašanje, koliko časa potrebuje, da v objektiv ujame ptico ali kakšno drugo žival, ne more biti splošen, saj je vse, kot pojasnjuje, odvisno od sreče in dobro izbranega trenutka, marsikdaj pa tudi od njene sposobnosti zliti se z naravo do te mere, da živalim ne predstavlja grožnje.

V bobrovi družbi Foto: Vanja Sever

»Zdaj že vem, ob kateri uri moram priti, če želim videti določeno žival. Bobra na primer najlažje srečaš zjutraj ali zvečer. Zgodi se, da čakam nekaj ur, a sem potem nagrajena, ko ugledam celo vidro. Izjemno sem ponosna, da sem uspela fotografirati mladičke ponirka, kar je izjemna redkost.«

»Verjamem, da oddajam neko posebno energijo, da se mi živali pokažejo. Tako sem že sedela na obrežju, pet metrov proč pa je jedel bober in me opazoval. Ob neki drugi priložnosti sem prišla do njegove luknje in ga poklicala. Očitno se je odzval na moj glas, saj je prilezel iz luknje in zaplaval. To so res nepozabni trenutki.«

Posebno mesto v njenih opazovanjih pa imajo sove. Kozače in uharice so njene redne spremljevalke, fotografij z njimi ima pravzaprav skorajda največ. »Med enim od sprehodov po gozdu sem ob domnevnem gnezdišču uharice naletela na presenečenje – v njem sem namesto uharic zagledala mladiče lisice.« Lani se ji je izpolnila dolgoletna želja - odkrila je gnezdišča čebelarjev in smrdokavre, med fotografiranjem pa ji je celo uspelo ujeti zelo intimen paritveni trenutek smrdokavre.

Odrasla mala uharica Foto: Vanja Sever

Že kot otrok je poznala rastline in skrivališča živali ter se učila svet opazovati z vsemi čutili. Ta prvinska povezanost še danes predstavlja temelj njenega fotografskega dela, je nekakšen notranji kompas, ki ga nosi v sebi. »Večina fotografij nastane dobesedno spontano, brez posebnih maskirk ali skrivališč, med prostim gibanjem v naravi. Pomembno je, da spoznaš ritem živali, njeno gibanje in navade, da postaneš del njenega sveta, neviden opazovalec, ki z veliko potrpežljivosti ujame trenutek, kakršen se ne ponovi nikoli več,« še pravi fotografinja.

Krhkost naravnega ravnovesja

Z razstavo želi tudi ozaveščati o tem, da narava na območju jezera Komarnik ni le prijetno sprehajališče, ampak predvsem dom številnim živalskim prebivalcem, zavetje ogroženim vrstam ptic, dvoživkam, žuželkam in vsem bitjem, ki za svoj obstoj potrebujejo mir in neokrnjen prostor.

Vanja Sever jezero Komarnik in njegovo okolico spremlja skozi vse leto, v vseh letnih časih. Foto: Vanja Sever

»Zato se mi zdi zelo pomembno, da se ljudje zavedo krhkosti naravnega ravnovesja, za katerega je potrebna skupna odgovornost pri njegovem ohranjanju.«

»Biodiverziteta namreč ni le strokovna beseda, pač pa nežen preplet tisočerih zgodb, ki dihajo kot ena.«