Ena najstarejših lenarških zgradb v središču mesta, ki čaka na dostojnejšo uporabo

Poleg starega lenarškega špitala iz leta 1625 je med zgradbami iz 17. stoletja tudi Rotovž. Njegova gradnja datira v leto 1675. To je zanimiva triosna nadstropna stavba, katere spodnji prostori so obokani, zgornji pa imajo tramaste strope in lesene portale. Na enem od njih je letnica 1675.

Vogalni kamen, ki ga Lenartčani slabo poznajo. Foto: Nina Zorman

Namembnost Rotovža se je skozi zgodovino spreminjala. Kronisti ga opisujejo kot sedež trškega sodišča, v katerega so poleg Lenarta spadali kraji Sp. in Zg. Radehova ter Sp. in Zg. Žerjavci. Za sodnika je lahko bil izvoljen samo tisti tržan, ki je imel obrt in je bil hišni posestnik. Izvolitev sodnika je potrjeval sodni oskrbnik v Hrastovcu. Poleg sodnika so volili občinske svetovalce in sprejemali nove tržane. Tržan pa je lahko postal tisti, ki je bival v trgu najmanj 10 let. Svetovalci in novi tržani so zaprisegli v nemškem in slovenskem jeziku. Mesto trškega sodnika je bilo predvsem častno, dobival pa je tudi voz sena in otave z graščinskega travnika na Poleni (današnji hipodrom). Sodniki in svetovalci so tvorili trški svet, ki je vodil upravne posle. Volitve trškega sodnika so bile vedno na dan sv. Tomaža, to je 21. decembra. Ohranjen je spisek vseh lenarških trških sodnikov med leti 1600 do 1843. Trški sodnik (der Richter) je bil do leta 1849 najvišja oblast v trgu. Od leta 1850 pa je predstavljal najvišjo oblast v trgu župan, saj je bila v monarhiji izvedena reforma, ki je ločila upravo od sodstva. Na spisku sodnikov je leta 1843 naveden Aloys Wenzel, zadnji trški sodnik pa je bil Jakob Spitzy, ki je predal posle novoustanovljenemu Okrajnemu sodišču Sv. Lenart leta 1850.

Po ustanovitvi Okrajnega sodišča Lenart je postal rotovž sedež trške občine in župana. Pred drugo svetovno vojno so hranili v rotovžu tudi figuro lesene roke z mečem, ki so jo v času sejmov izobešali za simbol varnosti in pravičnosti. Žal se roka ni ohranila kot zanimiv del dediščine in dragocen muzejski predmet. Po drugi svetovni vojni je bil v njem lep čas sedež obrtne zbornice, leta 1995 je v njem začel delovati Radio Slovenske gorice, v zadnjih letih pa v 350 let stari hiši domuje lenarško Društvo Upokojencev.

Glede na historično izročilo rotovža in njegov kulturno – zgodovinski pomen bi bilo prav, da postane ta hiša protokolarni objekt Občine Lenart za sprejeme in z manjšo, moderno zasnovano predstavitvijo zgodovine hiše in njene vloge v minulih 350 letih. Z vsem spoštovanjem do zdajšnjih uporabnikov – da ne bo zamere – a nima vsako mesto in še manj vsaki trg tako lepo ohranjenega rotovža, kot je lenarški. Zato mu je treba vrniti dušo in namembnost, ki si jo zasluži.