Auschwitz 1940 – Auschwitz 1945 : svet mrtvih črvov

27. januar, mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta (šoe)

Ko so enote sovjetske Rdeče armade 27. januarja leta 1945 osvobodile koncentracijsko, delavno in uničevalno taborišče Auschwitz (Oświęcim) v današnji Poljski so naletele na nepredstavljivo grozljive prizore in na okoli 7.200 (še) živih okostnjakov. V taborišču je bilo ubitih med 1.1 milijona in 1.5 milijona ljudi, večinoma Judov. Ostale žrtve so bili Romi, Sinti in Slovani (večinoma sovjetski vojni ujetniki in civilisti iz  okupiranih delov nekdanje Sovjetske zveze, Poljaki, Jugoslovani….). V Auschwitz je bilo pripeljanih tudi 2.346 Slovenk in Slovencev, od katerih jih je umrlo 1.351, med njimi večina prekmurskih Judov, ki so jih v uničevalno taborišče Auschwitz – Birkenau pripeljali maja 1944 leta. Koncentracijsko taborišče Auschwitz so za poljske politične nasprotnike ustanovili maja 1940. Septembra 1941 so začeli z množičnimi usmrtitvami taboriščnikov. Glavni nacistični poveljnik taborišča je bil Rudolf Höß. Eden najbolj znanih taboriščnikov, ki je preživel Auschwitz, pa je bil torinski Jud, kemik in pisatelj Primo Levi. Ta je bil ena najbolj verodostojnih živih prič tega »pekla na zemlji«. Ta je med drugim dejal:

»Zgodilo se je, torej se lahko zgodi ponovno in lahko se zgodi kjerkoli«.

Auschwitz je bil kraj razčlovečenja, zlom civilizacije, svet "mrtvih in črvov", kot ga je opisal preživeli torinski Jud, italijanski pisatelj in kemik Primo Levi. Ter brez dlake na jeziku dodal: »Resnico o nacistični končni rešitvi judovskega vprašanja poznajo samo tisti, ki so bili umorjeni v plinskih celicah«.

Lovec na nacistične vojne zločince Simon Wiesenthal je nekoč dejal, da se je treba tega največjega zla 20. stoletja vedno spominjati, kajti »vsako upanje živi, dokler se ljudje spominjamo«. K ohranjanju spomina so največ pripomogli Judje, ki so se znali združiti okoli svoje izkušnje in vložili veliko truda v to, da svet tega genocida ni pozabil. Toda krog trpečih, ponižanih, razžaljenih in docela razčlovečenih je bil pod nacisti veliko večji. Imeli so namreč neskončno dolge in skrbno pripravljene sezname ljudi "nevrednih življenj". Med žrtvami zato najdemo na sto tisoče Romov, južnih Slovanov, invalidov, homoseksualcev, političnih nasprotnikov (največ komunistov) ter več milijonov Sovjetov in več kot milijon Poljakov.  V koncentracijskih taboriščih je trpelo tudi okoli 63.000 slovenskih internirancev. Od tega se jih 12.000 nikoli ni vrnilo.

Spominjajmo se torej tudi letos, ko je od osvoboditve simbola preganjanja in ubijanja ljudi samo zato, ker so bili drugačni, minilo okroglih 80 let. Zelo, zelo blizu je še to barbarsko razčlovečenje. Preveč blizu, da bi ga smeli pozabiti.