Ob četrti uri zjutraj, 4. aprila, je bilo v Slovenskih goricah še vse tiho. Ulice Lenarta so spale, megla je ležala nizko nad zemljo, le nekje pred stavbo Dream Gym-a je zaropotal moped. Nato še eden. In še dva. Čez nekaj minut so štirje fantje sedeli na svoje obnovljene Tomose APN 6, starih skoraj toliko kot oni sami, in se podali na pot, ki je bila vse prej kot običajna.

420 kilometrov proti jugu. Do morja. Do Turanja. Do zgodbe, ki se začne z nostalgijo in konča s soljo na obrazu in vonjem po bencinu. Gregor, Robert, Matej in Benjamin so prijatelji iz Slovenskih goric, ki ne sanjajo zgolj z ležanjem na kavču.

“Pobudnik sem bil jaz, tako kot vedno,” je z nasmehom priznal Gregor Muršec, ki ne potrebuje veliko, da iz nore ideje ustvari nepozabno zgodbo.

Srce, ki bije za nostalgijo

Ko sem Gregorja povprašala o pripravah na njihov podvig mi je odgovoril: "Ena nedelja, 15 kilometrov testne vožnje, potem pa kar gas proti cilju." Lahko bi rekli, da je pravi začetek zgodbe bil lani, ko si je prvi dal popolnoma restavrirati staro Tomosovo »apenko«, model APN 6, letnik 1988. Nato je sledil drugi. Potem tretji. In četrti. Stroji so zažareli kot novi, duša pa se je napolnila s tisto znano toplino iz otroštva – z vonjem po mešanici bencina in mladostnih sanj.

Prijatelji, ki z drznimi idejami ustvarjajo nepozabne spomine.

Ob štirih zjutraj je bil Lenart še v globokem spancu, fantje pa so že brneli skozi mrzlo jutro. “Tri, štiri stopinje,” se spominja Gregor, “do desete zjutraj smo kar zmrzovali.” Toda ko so se nad pokrajino začeli prebujati prvi sončni žarki, je cesta postala oder, Tomosi pa glavni akterji. Ljudje so jih ustavljali, jih fotografirali, jim mahali – povsod so vzbujali radovednost in nasmehe. Njihove žene, ki so že vajene norih idej so vedele, da bodo južna za divjo pot potrebna. Benjamin, strasten mehanik ekipe, je med potjo dvakrat popravljal moped. Glavna navigatorja in načrtovalca poti sta bila Robert in Matej. Tudi zgrešili so enkrat – pristali so na hitri cesti, kjer se s Tomosi seveda ne smeš voziti. “Ampak šlo je, kakih 10 kilometrov, potem pa spet lepo po stari cesti.”

Ledeno hladno jutro jih ni ustavilo, da ne bi nadaljevali k uresničitvi izziva.

Boleča zadnjica in veličasten cilj

Štirinajst ur kasneje so končno zagledali morje. “Najlepši del? Zadnjih 50 kilometrov, čez Velebit, tisti trenutek, ko zagledaš cilj.” Zadnjice so bolele. Hrbet tudi. Ampak duša je pela. Sledila je tudi obvezna slika pri tabli »Turanj«, nato pa hlajenje motorjev in zavedanje: “Z APN-jem se daleč pride – če imaš orodje, sendvič in prave ljudi ob sebi.”

Poziranje zmagovalnih strojev ob morju.

Sanje, ki jih vozi pogum

Gregor in ekipa niso zaključili zgodbe s to pustolovščino. V glavi se že kuha nova ideja: jeseni v Mostar. Še enkrat dlje, še enkrat bolj noro.

“Če sanjaš o takšni ideji – samo pojdi. Akcija. Ne razmišljaj preveč,” pa je nasvet Gregorja Muršca, ki s pomočjo ekipe snuje dobre zgodbe v Slovenskih goricah in širše.

In tako štirje »norci« iz Slovenskih goric s svojimi Tomosi ne pišejo le zgodovine motorjev, ampak tudi zgodbe o prijateljstvu, vztrajnosti in čistem užitku življenja.