Najbolj znani je ortoped Hans Spitzy, izumitelj proteze – Juliana Spitzy je bila soproga lenarškega sodnega starešine dr. Ožbolta Ilauniga

Kdaj se je znamenita družina Spitzy priselila Lenart ni povsem znano. Že sredi 19. stoletja se pojavlja uradnik Jakob Spitzy, ki med najbolj zaslužnimi, da je Lenart leta 1850 dobil okrajno sodišče. Starejši Lenartčani se mnogo bolj kot njega spominjajo Juliane Spitzy (1870–1954), ki je bila trgovka in posestnica ter soproga lenarškega sodnika, sodnega starešine in kronista dr. Ožbolta Ilauniga. Bila je starejša sestra dunajskega ortopeda in profesorja Hansa Spitzyja, avtorja nožne proteze. Oba sta bila trška Nemca in sta pred prvo svetovno vojno sodila v ožji krog najpremožnejših lenarški tržanov. Medtem ko je Hans po končanih študijah medicine kmalu zapustil Lenart in odšel Graz ter na Dunaj, je Juliana ostala v Lenartu in bila med premožnejšimi tržani. Imela je trgovino/trafiko in večjo posest ter vinograde v Dobrenju.

Ortoped Hans Spitzy je po končani prvi svetovni vojni postal profesor za ortopedsko kirurgijo na dunajski univerzi in je leta 1923 postal direktor dunajske ortopedske bolnišnice. Hans je bil rojen v hiši št. 40 kot zakonski sin Jožefa Nikolaja Spitzyja, trgovca in njegove žene roj. Urbančič. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, medicino pa je študiral v Gradcu, kjer je postal »doktor vsega zdravstva« leta 1896. Nato je kot mlad zdravnik opravljal sekundarij na otroški kliniki. Zaradi strokovnega izpopolnjevanja je veliko potoval po Evropi in leta 1904 tudi po Ameriki. Po vrnitvi iz ZDA je leta 1906 prevzel vodenje otroške klinike v Gradcu in si pridobil naslov docenta Univerze v Gradcu. Leta 1911 je postal izredni profesor graške univerze. Leta 1913 se je iz Gradca preselil na Dunaj, kjer je bil najprej docent, nato pa od leta 1918 izredni profesor dunajske univerze. Od maja 1913 do januarja 1921 je bil vodja ortopedskega oddelka na medicinski fakulteti.

Po izbruhu prve svetovne vojne je bil mobiliziran kot vojaški zdravnik v mobilno vojaško bolnico avstro-ogrske vojske in postal štabni nadzornik drugega razreda. Med vojno je opravil veliko inšpekcijskih nadzorov vojaških bolnišnic po vseh glavnih mestih nekdanje monarhije. V tem kontekstu je po teh mestih ustanavljal ortopedske oddelke v vseh večjih bolnišnicah. Povsod je imel tudi strokovna predavanja. 1. maja 1920 je postal v prvi avstrijski republiki primarij in ravnatelj urada za ljudsko zdravstvo. Znanstveno se je povsem posvetil ortopediji in napisal veliko izvirnih znanstvenih člankov in razprav. V medicinskih znanstvenih krogih je poznan kot izumitelj proteze. Veljal je za veliko zdravniško avtoriteto svetovnega slovesa. Umrl je 22. julija 1956 na Dunaju.