Tržaški rojak je med leti 1929 – 1937 poučeval na lenarški Meščanski šoli

Albert Sirk se je rodil 26. maja leta 1887 v Križu pri Trstu. Slikar je večino svojega opusa posvetil morju, čeprav se je izkazal tudi kot izjemen portretist in risar. V Križu je živel do leta 1929, ko je moral zaradi fašizma zapustiti Italijo. Najprej je dobil mesto učitelja risanja v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah na tamkajšnji Meščanski šoli, leta 1937 pa se je preselil v Celje, od koder je bil 1941 skupaj z drugimi zavednimi sorojaki izgnan v Zaječar. Po koncu vojne se je leta 1945 vrnil v rojstni kraj, dve leti zatem pa je umrl v Celju, kjer je tudi pokopan.

Pri Sv. Lenartu se je Sirk posvetil tudi valoviti pokrajini Slovenskih goric. Leta 1934 je naslikal Sv. Lenart, ki je ena od najlepših umetniških upodobitev središča Slovenskih goric. Njegovi portreti obsegajo celo galerijo likov z imenom in priimkom, pa tudi anonimnežev, ki jih je zabeležil na svojih potovanjih ali priklical iz spomina. Prelomnica v slikanju portretov v tehniki olja je nedvomno Moja mati, ki jo je Sirk portretiral leta 1929, tik pred odhodom v Jugoslavijo – ženica z rdečo ruto na glavi, zgubanega in zaskrbljenega obraza zaradi sinovega odhoda.

Albert Sirk je izrazit realist s kancem romantičnega navdiha, preprost in odkrit. Sprva se je ukvarjal s portreti, kjer je iskal predvsem psihično resničnost in podobnost. Pozneje se je posvetil slikanju morja in je prvi slovenski mojster marin, ribičev in mornarjev. Velja za največjega slovenskega marinista. Motivi so iz slovenske tržaške obale, pozneje Dalmacije. Tu je lirik, kasnejše oljne slike so delane temperamentno, s širokimi potezami, virtuozno. Akvareli, kjer je dosegel vrhunec svojega slikarstva, izražajo slikovito barvitost, tenak čut za svetlobo in poudarjajo sproščeno gibanje

Lenarška javnost tega umetnika dokaj slabo pozna in spodobilo bi se, da bi v bližnji prihodnosti videli vsaj manjšo razstavo njegovih del. Sploh iz njegovega »lenarškega obdobja«, v katerem je pridno vihtel čopič in naslikal tudi več lepih portretov. Torej izziv več za organizatorje lenarškega kulturnega življenja. Morda že prihodnje leto ob slovenskem kulturnem prazniku.