Slovenski narodnjak, ki je bil v družbi Franca Miklošiča, Oroslava Cafa, Antona Krempla, Antona Murka in Stanka Vraza – Profesor katehetike in bogoslovja v Slomškovem mariborskem bogoslovju

Lovro Vogrin seje rodil  6. avgusta leta 1809 v kmečki družini očetu Jakobu in materi Mariji v Sp. Senarski v župniji Sv. Trojica. Letos od njegovega rojstva mineva 215 let. Osnovno (ljudsko) šolo je obiskoval pri Sv. Trojici, gimnazijo pa v Mariboru. V Gradcu je leta 1831 odlično končal dvoletni licej in leta 1835 teološko fakulteto. V gimnaziji je bil Vogrin dve leti za poznejšim mariborskim gimnazijskim profesorjem Jurijem Matjašičem (1808—1892), eno leto pa pred Stankom Vrazom, Francem Miklošičem (1813—1891) in svojim tekmecem Jakobom Košarjem (1814—1846), poznejšim voditeljem slovenskih študentov v Gradcu. V duhovnika je bil posvečen leta 1834, torej pred natanko 190. leti.

Dr. Lovro Vogrin je tako rekoč edini Slovenec, ki mu je avstrijska oblast uradno priznala naziv narodnega buditelja. Ko je Slomšek leta 1859  prenesel sedež lavantinske škofije iz St. Andraža na Koroškem v Maribor, je hotel zbrati okrog sebe močne kulturne osebnosti, da bi skupno delovali na korist slovenskega ljudstva. Tako je podelil mesto podravnatelja mariborskega bogoslovja in profesuro za dušno pastirstvo Oroslavu Cafu. Ta predmet bi naj učil v slovenščini, a Caf ni pristal, ker se je bal, da ne bi zmogel najti in ustvariti za to stroko potrebnih znanstvenih izrazov. Šele njegov rojak dr. Lovro Vogrin se je lotil te težavne naloge.

Škof Slomšek je namreč poklical dr. Vogrina od Sv. Jurija ob Ščavnici v Maribor in ga imenoval za lavantinskega stolnega kanonika in za profesorja katehetike in pastoralke na mariborskem bogoslovju. Vogrin je začel takoj predavati v slovenščini, četudi je moral znanstvene izraze za svoja predavanja šele iskati in ustvarjati. Sestavil je slovensko učno knjigo pastoralke in obširen slovenski katekizem, a oboje je ostalo v rokopisu. Zavedal se je, da so nekateri starejši duhovniki stali ob strani misleč, da narodnost nasprotuje veri. Ta predsodek jim je hotel razpršiti z razpravo Narodnost in vera, ki je izšla v Razlagovi Zori jugoslavenski.

V njej pravi med drugim:

»Ako ni vera vsejana v narodnem jeziku na osnovi narodne izobrazbe, ostane kot koren v suhi skali in hitro usahne, kajti vera brez narodnosti preide.«

Ob tisočletnici prihoda bratov Cirila in Metoda v naše kraje je objavil leta 1863 »Tisočletno obhajilo v čast sv. Cirila in Metodija«. Papež je zaslužnega dr. Vogrina na predlog škofa dr. Stepišnika imenoval leta 1868 za mariborskega stolnega prošta, a prav to leto je moral zaradi splošne oslabelosti pustiti profesuro. Umrl je že naslednje leto v Mariboru 11. decembra 1869 v starosti 60 let. Pokopan je v novi skupni grobnici zaslužnih mož v arkadah frančiškanskega pokopališča na Pobrežju. Ob 200-letnici rojstva leta 2029 bi bilo prav, da bi nanj spomnili tudi v rojstni občini Sv. Trojica. Tako kot dr. Alojz Kraigher tudi dr. Lovro Vogrin pri Sv. Trojici še nima svoje ulice. Oba si to zaslužita.