Naši predniki so živeli povezani z naravo in njenimi ritmi. V zimskem času, ko je narava počivala ter je bilo manj svetlobe in več teme, so verjeli, da iz podzemlja prihajajo na zemljo bitja teme. Da bi se ubranili pred njimi, so imeli mnoge vraže in čarodejne običaje, ki naj bi jih varovali in prinašali v njihova življenja blaginjo.

Da bi čim prej minila zima in bi se prebudilo novo življenje, so svoja bivališča okraševali z zimzelenimi rastlinami, ki so tudi v temnih dneh v sebi nosile življenjsko moč in jo prenašale na človeka. Uporabljali so vejice oljke, lovorja, bršljana, smrečja, bele omele, božjega drevca, pušpana in žingerla (zimzelena). Na god sv. Barbare so za vse družinske člane narezali vejice češnje, jih dali v vodo, da bi do božiča zacvetele in ozelenele. Sv. Barbara je zavetnica rudarjev. Na svoj god, 4. 12., jim prinaša »Barbarino luč«, ki jih varuje pred nesrečami. Prav tako so na ta dan dali nakaliti prvo božično žito. Sejali so ga tudi na Marijin praznik, 8. 12., in še na god sv. Lucije, 13. 12. Božično žito, ki simbolizira večno življenje, so postavili v jaslice in tudi v bogkov kot. Na lucijino so bili v navadi obhodi »lucij«, v belo oblečenih žensk, ki so si na obraz namazale domači »pop«, narejen iz moke in vode, oči pa so si obrobile s črno barvo, da bi bile videti bolj strašne. Strašile so poredne otroke. Gospodinje so na ta dan pekle presni obredni kruh, narejen iz moke več vrst žit, z dodatkom zdravilnih rastlin, ki so bile nabrane ob kresu. Prvi kos kruha je moral pojesti moški, ki je na ta dan prišel k hiši, šele potem so ga jedli domači in tudi živali. Ta kruh je bil obramba pred boleznimi. Sv. Lucija je priprošnjica za boljši vid in zavetnica krojačev in šivilj. Oboji na ta dan niso smeli šivati, da ne bi zašili zadka kokošim in te ne bi več nesle jajc. Po starem julijanskem koledarju je bil to najkrajši dan, od tod tudi pregovor:

»Lucije kratki den, je znano vsem ludem.«

Dvanajst dni od Lucije do božiča pa napoveduje vreme za vse mesece v naslednjem letu.
28. decembra je tepežnica. To je tisti dan, ko otroci lahko našeškajo svoje starše. Hodili so od jutra do poldneva od hiše do hiše z leskovo, vrbovo, brezovo ali Miklavževo šibo, da bi z njenim dotikom prenesli novih življenjskih moči na ljudi. Tepež obljublja zdravje, mladim dekletom moža in rodovitnost. Našeškali so tudi živali, da bi bile zdrave in bi pridobivale na teži, prav tako sadna drevesa, da bi v novem letu obilno obrodila. Če v vasi kdo ni odprl hiše tepežkarjem, ga je čakalo nesrečno leto. Ponavljali so: »Rešite se, rešite se, zdravi, veseli, dolgi, debeli, da bi dosegli sivo brado in dočakali leto mlado.« Otroci v Halozah pa smo ponavljali:

»Som frišek, som frišek, bote zdravi, pa veseli.«

V dar smo dobili nekaj drobiža. Včasih je veljalo, da tako kot je na dan novega leta, bo vsak dan, celo leto. Da bi bili v novem letu otroci delovni, so jim na tla nasuli lešnikov in orehov, ki so jih otroci pridno pobirali. Na božični večer so postavljali božično drevesce. Običajno je to bila smreka. Postavili so jaslice iz mahu in doma narejenih figuric svete družine. Da bi obvarovali hišo, gospodarsko poslopje, ljudi in živali, so vse pokadili z zelišči, ki so bila blagoslovljena na veliko mašo. Pozneje so začeli uporabljati blagoslovljeno vodo.

Še mnogo zanimivega lahko najdete v decembrski skrinji starih časov. Spodbujam vas, da jo raziščete. Lep je občutek, ko spoznaš, kako so ljudje živeli v preteklosti. Bodite dobro in dobri.

Marija Čuček