Otroštvo brez mobitelov in računalnikov, ki ga je v jeseni zaznamovala paša

Še pred kakšnimi tremi desetletji in pol smo lahko na slovensko goriškem podeželju videvali pastirje, ki so jeseni pasli živino. Običajno so bili to otroci ali starejši ljudje, ki so ob paši živine prebirali knjige ali časopisje. Tega zdaj že dolgo ni več, na pašo imajo lepe spomine mnoge generacije, ki so del otroštva in mladosti preživele na pašnikih in v jeseni tudi na travnikih, na katerih so po spravilu otave vse do pozne jeseni (običajno do »vseh svetnikov«, torej do dneva mrtvih) pasli krave in med njimi  pri močnejših kmetih še konje. Pastirji so radi prepevali, izdelovali lesene piščalke, loke in puščice ter se igrali indijance in kavbojce, kurili so ognje in pekli krompir, včasih tudi jabolka. Malica je bila običajno kos kruha in kakšen grozd, ki so ga po trgatvah namerno pustili za pastirje. Dobrosrčne gospodinje so svojim pastirjem včasih postregle tudi s pogačo, kvasenico.

Paša je bila za otročad čas igre in hkrati skrbi za živino, ki ni smela zaiti na njive z nepospravljeno repo, korenjem ali peso. Kljub vsemu je bilo dovolj časa tudi za branje knjig, kar je nekaterim prišlo zelo prav, saj v mnogih krajih še dolgo po drugi vojni ni bilo elektrike in so lahko brali le v soju petrolejk. Vse to je danes samo še spomin in pogled na živino na paši marsikoga spomni na otroštvo. Na tisti čas, v katerem se je dalo lepo živeti tudi brez računalnikov in mobilnih telefonov, klicali so se iz travnika na travnik, iz »brega na breg«. Čas za bogove, bi lahko dodali tisti, ki smo ta čas doživeli in preživeli.