Kdo je rekel, da dela za mlade ni? Da ta stereotip pri nas ne pije vode, dokazujeta 26-letna Jure Kajzersperger in Žan Voglar, ki sta leta 2019 v Dogošah pri Mariboru zasadila prvi nasad jagod. Nekdaj sošolca v srednji šoli, sta skupno pot nadaljevala še na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor, kjer sta se na predavanjih navdušila nad pridelavo jagodičevja. »Glede na to, da doma nimava lastnih kmetij in površin za obdelovanje, naju je privlačilo dejstvo, da za pridelavo jagodičevja ne potrebuješ večjih površin. Hkrati gre za sadeže, ki so med ljudmi zelo priljubljeni,« pojasnjuje Lenartčan Jure Kajzersperger.

Teorija nekaj povsem drugega kot praksa

Prvo leto sta v Dogošah pričela z nasadom v velikosti 7 arov, po treh letih sta površine povečala na 20 arov, skrbita pa tudi za redno kolobarjenje s katerim izboljšujeta zemljišče. Vso teoretično znanje, ki sta ga pridobila tekom študija, sta tako prvič poizkusila tudi v praksi: »Zdaj veva, kaj pomeni biti kmet. Eno je podajati in pridobivati teoretično znanje, nekaj povsem drugega pa je živeti kot kmet; pridelovati in prodajati svoje pridelke. Delo kmeta sedaj še bolj ceniva, ljudem pa se trudiva objasniti, koliko vloženega truda in dela je potrebnega, da končni izdelek prispe do kupca.«

Delata od jutra do večera

Dolgoletna dobra prijatelja in poslovna prijatelja svoje posle vodita brez večjih medosebnih trenj. Še več, nedavno sta se tudi redno zaposlila – vsak sicer za drugo podjetje, a obe se nahajata v isti stavbi. Poleg samega nasada se tako vsak dan srečujeta tudi na delovnem mestu. Tudi na njivi večinoma delata oba hkrati, saj tako prej končata z delom. Jagode obirata vsak dan, sledi pakiranje in razvažanje na stojnice ali do drugih naročnikov – osnovnih šol, domov za starejše, po novem tudi do vrtnarije. Včasih jima na pomoč priskoči družina, prijatelji, celo sosedje, a večino dela opravita sama.

»V delovni proces sem vpet od petih zjutraj pa vse do dvaindvajsete ure zvečer, ko se vrnem domov,« svoj delovnik opisuje Kajzersperger. Prostega časa na višku sezone tako rekoč ni, a oba imata razumevajoči družini, ki ju zelo podpirata.

Previsoke temperature šok za rastline

Sezona obiranja, ki sicer traja 4 tedne, se bo zaradi vremenskih razmer najverjetneje končala prej kot bi se sicer: »Tako visoke temperature v mesecu maju so šok za rastline. Prav tako letos ni bilo nekega normalnega prehoda iz mrzlega na toplo, kar naenkrat nas je doletela vročina. Če se bo tako nadaljevalo, ocenjujem, da se bo sezona končala v štirih tednih,« razloži Voglar, ki ocenjuje, da bo pridelek letos nekoliko nižji, kljub povečanju površin.

Kmetje še vedno premalo cenjeni

Ko se sezona v začetku junija zaključi, pričneta s pripravljanjem površin za prihodnje leto. Zemljo preorjeta in napravita grebene za nasaditev novih sadik. Sledi namakanje, čiščenje nasada in pokrivanje tunelov. Delo v nasadu tako poteka vse do pozne jeseni in se ponovno prične meseca februarja, le pozimi si lahko končno malenkost oddahneta od dela.

»Če bi ljudje vedeli, kaj vse mora kmet narediti, da lahko svoj pridelek proda na tržnici ali v trgovini, se ne bi nikakor pogajali za cene. Če bi naleteli na kak slabši sadež, se tudi ne bi takoj pritožili, kot češ, kaj ste mi to prodali. Kmet je še vedno premalo cenjen, čeprav trendi zadnjih let kažejo na pozitivne premike. Hrana nam je osnova za preživetje in kmeta bomo rabili vse svoje življenje, a slednje je potrebno ozavestiti pri ljudeh,« je prepričan Kajzersperger.

Ko jagode več niso zgolj jagode

Človek potrebuje zdravo, ekološko pridelano hrano z dovoljšno mero hranilnih snovi. Družbenika Jagodke tako ne uporabljata ekološko spornih pripravkov, kot so fungicidi in insekticidi, ki lahko ob neprimerni uporabi škodijo zdravju, in jih lahko najdemo tudi v sadežu. »Letos nisva uporabljala drugega kot ekološke pripravke za krepitev rastlin, in sicer t. i. biostimulatorje, pa tudi ostala sredstva, dovoljena v ekološki uporabi (baker, žveplo, vitisan …),« pojasnjuje 26-letni Lenartčan, ki sicer meni, da je pridelava povsem zdravega sadeža brez tretiranja s kakršnimkoli sredstvi sicer utopija. Še več, vse analize kažejo, da imajo glede na testiranja uvožene jagode med vsemi sadeži največ aktivnih snovi, ki jih najdemo v škropivih, tudi 10 in več.

Kupovati lokalno se več kot izplača – tudi zaradi lastnega zdravja

»Trudiva se uporabljati čimbolj naravne snovi in ljudi ozavestiti, kaj v bistvu dobijo, ko kupujejo v trgovinah. Da ostane sadje sveže na policah več dni, je zagotovo tretirano z nekimi sredstvi. Če vi z drevesa odtrgate nek ekološko pridelan sadež in ga imate doma na mizi, se dokaj hitro pokvari, pojasnjuje Jure Kajzersperger, zaposlen na Inštitutu KON-CERT, ki kontrolira in certificira različne kmetijske sheme, med njimi tudi ekološko kmetovanje. »Še vedno pa menim, da so slovenski pridelki, tudi tisti neekološki, še vedno marsikdaj pridelani boljše in na bolj zdravju prijazen način, kot pridelki, ki so uvoženi iz tujine.« Slovenska regulativa je namreč dokaj stroga, naši kmetje pa imajo precej manjšo izbiro škropiv, v primerjavi s tem, kar je dobavljivo v tujini. Pa vendar so vsi pridelki, uvoženi iz tujine, pridelani po tujih standardih, pri nas pa je na letni ravni testiranih le nekaj procentov celotnega uvoza. »Zato se absolutno izplača podpreti lokalne pridelovalce, ne le zaradi podpiranja našega kmetijstva, pač pa tudi zaradi lastnega zdravja,« sklene.

Tudi Voglar, zaposlen kot kmetijski svetovalec na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor, meni, da so ljudje v zgodbi Jagodke prepoznali kvaliteto, sploh ko njune jagode primerjajo s trgovinskimi.

»Ko dobijo v roke našo gajbico, takoj rečejo »Uuu, kako lepo diši«! Jagode, uvožene iz tujine, so namreč nabrane še nezrele, zato ne morejo razviti vseh svojih arom in okusov,« pojasnjuje.

Pripravljena na nova sodelovanja

Partnerja Jagodke skušata svojo ponudbo razširiti koliko se da, čeprav je trenutno povpraševanja več kot ponudbe. Nedavno sta podjetniku, ki se ukvarja s t. i. liofilizacijo (postopek sušenja z zamrzovanjem), pričela dobavljati jagode. »Vedno iščeva neke nove skupne poti. Nekdo pomaga nama, midva pomagava njim in skupaj lahko ustvarimo neko širšo zgodbo,« sta prepričana.

Jagodka je vsak dan prisotna na Streliški 30 v Mariboru (zraven gostilne Kostanj), od 8. ure naprej, pa vse dokler jagod ne zmanjka. Njuna stojnica je postavljena tudi v Račah, pri Mesariji Skodič, in sicer od 10. ure naprej, ob sobotah pa na tržnici v Hočah. Sicer pa je nakup mogoče opraviti tudi ob samem nasadu. Juretova babica Anica pa poskrbi, da tudi Lenartčani prejmejo sveže jagodke po naročilu.