Dr. Alojz KRAIGHER, okrajni zdravnik pri Sv. Trojici med leti 1907 - 1914
Dr. Alojz Kraigher se je rodil 22. aprila 1877 leta v Postojni kot najstarejši od trinajstih otrok. Oče je bil premožen trgovec in posestnik.Osnovno šolo je obiskoval v Postojni in slabo leto je bil njegov domači učitelj pesnik Fran Gestrin. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in v Ljubljani. Leta 1897 se je vpisal na medicino na Dunaju. Tam je tudi promoviral leta 1903, najprej je služboval v Ljubljani (1903-1905), nato pa kot splošni zdravnik v Bovcu (1905-1907). Kot okrajni zdravnik je najprej delal pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah (1907-1914) in nato v Ljubljani (1914-1922), kjer je v letih 1919-1922 vodil mestno bolnišnico. Prizadeval si je za ustanovitev samostojne Medicinske fakultete v Ljubljani (1919), naslednje leto je postal ravnatelj Ljubljanske deželne bolnišnice, a so ga že čez dve leti politično upokojili (1922). Dr. Kraigher je v letih 1922 in 1923 je študiral stomatologijo v Münchnu, po specializaciji je delal kot zobozdravnik v Gorici do leta 1929, ko se je pred fašizmom umaknil v Ljubljano. Leta 1938 je kandidiral na listi Zveze delovnega ljudstva in postal član Komunistične partije, istega leta je bil zaprt zaradi podpisa Kmetsko-delavske spomenice. Med II. svetovno vojno je sodeloval z OF, bil je zaprt, januarja 1944 pa interniran v taborišče Dachau. Leta 1945 ga je Medicinska fakulteta v Ljubljani imenovala za častnega profesorja zaradi zaslug pri njenem ustanavljanju in istega leta je postal bibliotekar Centralne medicinske knjižnice, kjer je delal do upokojitve leta 1948. V letih 1946 in 1947 je bil tudi urednik Zdravstvenega vestnika. Umrl je 25. februarja 1959 v Ljubljani.

Dr. Alojz Kraigher je bil tudi pisatelj. Pisal je dramska in pripovedna dela, kjer opisuje družbene in politične razmere pred prvo svetovno vojno, življenje slovenskega meščanskega izobraženstva in malomeščanstva, pomembni motivi so ljubezen in erotika ter politični boj za ohranitev slovenstva. Izbor novel je izdal v zbirki Novele, posthumno pa je izšla še zbirka Na robu življenja, v kateri je zbrana kratka vojna in taboriščna proza. Njegovi najbolj znani deli sta drama Školjka in roman Kontrolor Škrobar, za njegovo najboljše delo pa velja enodejanka Drama na travniku. Sicer pa je pisal tudi književne recenzije, članke s področja literature, kulture in medicine, študije in polemike. Slovenske gorice in narodnostne boje v desetletju pred prvo svetovno vojno je literarno imenitno opisal v romanu Kontrolor Škrobar. To je verna podoba narodnostnih in političnih razmer, v katerih so prihajali do izraza tudi značaji avstrijskega uradništva, ki je ostajalo »bogu in cesarju« zvesto, čeprav so mnogi med njimi v srcu že krepko čutili slovenski domoljubni naboj. Roman predstavlja tudi običajno, vsakdanje ljubezensko življenje in gostilniške praske, ki so se dogajale ob vsaki malenkosti. Bil je dober osebni prijatelj pisatelja Ivana Cankarja in ga je večkrat vabil na obisk v Sv. Trojico.

Po večkratnih Kraigherjevih povabilih se je 8. novembra 1910 Ivan Cankar res pripeljal k Sv. Trojici. V tisti njemu tako malo znani svet, v katerem je ostal do pomladi 1911. Kraigher in Cankar sta veliko govorila o literaturi in politiki. Med obiskom, ki ga je Cankar znal dodobra izkoristiti tudi za živahno življenje na podeželju, je bila mukoma rojena tako zgodaj spočeta »Lepa Vida«, poslednja Cankarjeva drama. Od Trojice so romala Cankarjeva pisma na Rožnik. Tam je napisal tudi usodno kritiko o »Školjki«. Cankar se je pri Trojici po svoje vživel v »narodnostno mizerijo«, kot je v pismih označeval razmere ob severni slovenski meji.

Celotno takratno dogajanje, ki ga je hitro razumel tudi Cankar, pa je treba razumeti in ocenjevati v kontekstu razgibanega dogajanja na prelomu 19. in 20. stoletja. Spodnja Štajerska in z njo tudi Slovenske gorice so se narodnostno prebujale in zato Nemci pač niso bili navdušeni. Narodnostni boji med njimi in večinskim slovenskim prebivalstvom so pljusnili tudi do Sv. Trojice, še bolj pa so bili značilni za bližnji Lenart, kamor je dr. Kraigher pogosto zahajal kot zdravnik tudi na sodne obdukcije in obravnave. Bil je velik humanist in je vedno pomagal pomoči potrebnim, ne da bi pri tem omenjal plačilo. Zato so ga trojičani sprejeli medse kot priljubljenega ljudskega zdravnika. Menim, da bi bilo primerno, da se mu kraj in občina oddolžita za njegov literarni opus, za predano zdravniško službo in za svojevrstno promocijo tudi s povabilom Cankarja k Sv. Trojici s poimenovanjem ene od novo nastajajočih ulic v novem naselju ob jezeru. Ulica naj dobi ime: Ulica dr. Alojza Kraigherja.

dr. Marjan Toš, muzejski svetovalec