Korenine trojiškega literarnega snovanja so preveč globoke, da bi jih lahko izruval še tako močan politično-ideološki vihar - V zgodovino so nekdanja Srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov (SPIZ) trajno zapisana kot del vseslovenskega literarnega gibanja – Mnenja so sicer deljena, a zgodovine za nazaj pač ni mogoče spreminjati – Pobuda je dozorela v ekipi ljudi, ki so vedeli, kaj hočejo, zato so tudi zasluge nedeljive in gredo vsem, ki so doumeli pomen takšne kulturne prireditve pred pol stoletja v nekdanjem Gradišču, ki smo mu sicer domačini vedno rekli kar »Trojica«. Tako je pač bilo.

Letos mineva petdeset let od pobude za organizacijo prvega srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov, ki ga je organiziralo Kulturno umetniško društvo (KUD) Ernest Golob - Peter in Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah (takrat Gradišče v Slovenskih goricah). Na pomoč je priskočil še tednik Antena (deloma pa z objavo razpisa tudi Mladina) in »beseda je čez nekaj mesecev meso postala«. Pobudo za takšno srečanje je dal Slavko Štefanec, ki je bil leta 1972 predsednik KUD-a. Njegovo idejo, da bi organizirali prireditev, na kateri bi se srečali mladi literati začetniki po objavljenem razpisu za najboljši prispevek v pesmi o kraju Gradišče v Slovenskih goricah, sta sprejela upravni odbor KUD-a in krajevni mladinski aktiv. O tej zamisli so govorili tudi v Lenartu na Zvezi kulturnih posvetnih organizacij (ZKPO), in sicer: Tone Štefanec, Slavko Štefanec, Janez Kurbus, Drago Lipič ter članici mladinskega aktiva Pavla Skoliber in Erna Mlinarič. Na tem sestanku so sprejeli ta predlog in ga še dopolnili s tem, da bi prireditev razširili na devet občin severovzhodne Slovenije ter objavili razpis za zbiranje prispevkov v prozi in poeziji od literatov začetnikov, ki do tedaj še niso objavljali.

Upravni odbor KUD-a in predsedstvo mladinskega aktiva sta po omenjenem sestanku sprejela tako zasnovan predlog in imenovala pripravljalni odbor; njegovi člani so bili: predsednik mladinskega aktiva Drago Lipič, predsednik KUD-a Slavko Štefanec, Erna Mlinarič in Pavla Skoliber. Na prvem sestanku pripravljalnega odbora je bil izvoljen za predsednika Slavko Štefanec, tajnica je postala Erna Mlinarič. Dogovorili so se tudi o datumu prve prireditve; določili so 11. februar 1973. Vprašanje financiranja in objave razpisa je ostalo odprto, saj ga v tako kratkem času niso mogli rešiti. Za pokroviteljstvo nad prireditvijo so prosili revijo Mladina in Antena, prva je odklonila, vendar je objavila razpis, druga pa je sprejela pokroviteljstvo. Zveza kulturnih organizacij Slovenije je prva tri leta pomagala pri srečanju literatov začetnikov s strokovno žirijo in je šele z letom 1975 postala tudi soorganizatorica. Ob že navedenih so sodelovali pri srečanjih še družbenopolitične organizacije in skupnosti Gradišča in občine Lenart, glasilo Mladina, republiška konferenca Zveze mladine Slovenije, Združenje gledaliških skupin, Društvo slovenskih pisateljev, Zveza sindikatov Slovenije, Kulturna skupnost Slovenije in Kmečki glas, in sicer: s finančno pomočjo ali pa s podeljevanjem posebnih priznanj¹.

Prvo srečanje je bilo 11. februarja 1973 leta v prostorih kulturnega doma. To in vsa naslednja srečanja so bila posvečena slovenskemu kulturnemu prazniku. Žirija, ki so jo sestavljali Nada Gaborovič, Niko Grafenauer in Janez Švajncer, je izbrala med petinpetdesetimi avtorji iz devetih občin severovzhodne Slovenije osem avtorjev, ki so bili nagrajeni, in sicer: iz Maribora Danilo Breg in Milovan Guzej, s Ptuja Franc Milošič in Silva Razlag, iz Ljutomera Roman Plohl, avtor pod šifro “Mitja Vlasov”, avtor pod šifro “Silva”. Na srečanju so ob nagrajencih sodelovali še naslednji mladi literati: iz TKŠ Rakičan-Vojnik, iz Maribora Miroslav Pravdič, Ljubo Raičevič, Boris Kumer, Mirjana Krecenbaher in Leon Sngh, iz Moravc Štefan Flisar, iz Gradišča Tišine Danica Horvat in še trije literati pod šifro. Književnik Niko Grafenauer navaja v tedniku 7D, da so bili prispevki na ljubiteljski ravni, saj je bil tak namen festivala. Poezija se mu je zdela nekaj boljša od proze. Veliko je bilo ljubezenskih motivov. Tu in tam je bilo zaznati vplive moderne poezije; niso pa odkrili kakih izvirnih “naivnih” literarnih pojavov. Svojo kritiko je končal z mislijo, je Gradišče (Sv. Trojica) v Slovenskih goricah pravi kraj za festival amaterskega pesništva.

Gradišče je nosilo organizacijska bremena 14 let. Vedno teže je bilo zagotavljati visoke zahteve strokovnjakov na eni strani, kar je gnalo kvaliteto in obstanek gibanja naprej, in popolnoma drugačen svet življenja na lokalni ravni nerazvitih Slovenskih goric na drugi strani. Višja kot so bila strokovna pričakovanja in postavljeni kriteriji, manj je bilo razumevanja in finančne podpore na lokalni ravni, se spominja Drago Lipič.

In glede tega je imel prav, saj je nekdanje Gradišče ali Sv. Trojica, kakorkoli obračamo imeni, kraj, ki ima literarne korenine, od Oroslava Cafa do dr. Alojza Kraigherja, da o Ivanu Cankarju in Ivu Brnčiču ne govorimo posebej. Gibanje se je v tedanjem Gradišču (današnji Sv. Trojici v Slov. goricah) od leta 1973 odvijalo pod okriljem Kulturnega društva Ernest Golob – Peter in Aktiva Zveze socialistične mladine Gradišča v Slovenskih goricah, a se je po letu 1985 zaradi finančnih težav začelo seliti po Sloveniji in dobilo potomca: Festival mlade literature Urška, ki ga od leta 2000 v Slovenj Gradcu prireja Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Gibanje je torej kljub mnogim vzponom in padcem, ostalo in živi med mladimi ustvarjalci. A brez nekdanjih pobudnikov in mnogih uglednih literarnih imen, še zlast brez Petra Božiča, ki so ga obdajali Dragica Breskvar, Peter Kuhar, Evgen Jurič, Ančka Šumenjak ne bi bilo razvoja. Člani žirije pa so bili znani slovenski literati, Nada Gaborovič, Niko Grafenauer, Janez Švajncer, Evgen Jurič, Ivan Potrč, Marko Kravos, Peter Božič, Tone Kuntner, Leopold Suhodolčan, Janez Mušič in drugi. Iz srečanja se je razvila še literarna kolonija in nastala je nepogrešljiva revija Mentor. Vse to je dediščine gradiških začetkov. Zato bi morali biti Trojičani na obletnico razpisa prvega srečanja ponosni in še bolj ponosni prihodnje leto, ko bo minilo pol stoletja od prvega dogodka v takrat nabito polni dvorani doma kulture. Je treba k temu še kaj dodati? Mislim, da ne, pač pa se spoštljivo spomniti vseh, ki so krčili in orali ledino, zarezali globoke brazde in uredili plodno literarno njivo, ki daje bogate pridelke. V slovenski kulturni zakladnici in v v slovenski skrinji kulture se bo zaradi tega našlo marsikaj zanimivega tudi od Sv. Trojice. Pridelki so bili namreč vedno obilni, predvsem pa – kvalitetni.

Za konec bom uporabil besede mlade ustvarjalke, uspešne pisateljice Nataše Kramberger, sicer tudi kolumnistke Dnevnika iz leta 2021. Takrat je zapisala:

»Urška, kot festivalu ljubkovalno rečemo, letos praznuje 20. obletnico delovanja na osemindvajset let podlage – tako temu rečemo na vzhodni strani –, razvil se je namreč iz literarne kolonije Srečanje pisateljev in pesnikov začetnikov, ki ga je ekipa nekih ruralnih literarnih norcev vzpostavila v Gradišču v Slovenskih goricah, danes Sv. Trojici, daljnega leta 1973, kar je skoraj Abraham. V državi bomo danes težko našli književnico ali književnika, ki svoje literarne poti ni začel ali vsaj malo prehodil v okviru te ljubiteljske, torej »amaterske«, večidel tudi nevladne, društvene, prostovoljno-profesionalne, javno-zasebne, visokokakovostne, strokovno izpeljane, unikatno neprecenljive in nenadomestljive pobude²«.

Za pravo literarno-zgodovinsko oceno omenjenega dogajanja pa je še prezgodaj in s tem se bodo ubadali literarni zgodovinarji. Gradišču oz. Sveti Trojici pobude izpred pol stoletja nihče ne more vzeti, zgodilo se je gibanje, ki sloni na tradiciji kulturno bogatega kraja in ustvarjalnih ljudi. In tako naj tudi ostane.

--------------
[1] Mag. Nataša Kolar, PMPO, www2.arnes.si z dne 31.5. 2022. Nataša Kolar je kot zgodovinarka celovito  in zelo objektivno obdelala  prvo polovico srečanj in vlogo organizatorjev in posameznikov, ki so bili najboj zaslužni, da se je to literarno gibanje v nekdanjem Gradišču sploh začelo.  O srečanjih so objavljeni tudi zapisi v Lenarškem zborniku in v Trojiški kroniki.
[2] Nataša Kramberger, Za ljubitelje Urške, Dnevnik, 12.10. 2021

Prvi organizacijski odbor srečanja. Arhiv KD Ernest Golob –Peter.