Edina stvar na katero lahko tekom življenja zares računamo je smrt, vsaj tako se zdi. Vse ostalo je tekoče, oz. »likvidno« bi rekel sociolog Zygmunt Bauman, vse se nenehno spreminja. In smrt je edina stalnica, ki nikoli ne zamuja, ne izostane, pride slej ko prej za vsakega slehrnika. In če je smrt edina resnica, potem je res težko osmisliti življenje. Če je strah pred smrtjo edini strah, ki ga imamo, potem težko najdemo cilj in poslanstvo, zakaj smo na svetu. Prav nasprotno pa je z nekom, ki veruje, da smrt ni konec in živi svoje življenje s pogledom večnosti, ali kakor je nekoč zapisal Anton Trstenjak: »Živiš, da umrješ in umrješ, da živiš.« Šele v tem primeru se človek zave, da ima njegovo življenje večji pomen, da ni vseeno kako živi teh nekaj zemeljskih pomladi, da si s tem življenjem služi večnost.

Vstajenje je edinstveni dogodek

Velika noč, Jezusovo vstajenje, je edinstven dogodek zato, ker nikoli prej in nikoli po tem, nihče ni vstal od mrtvih sam od sebe. Lazarja je obudil Jezus, Jairovo hčer prav tako. Samo Jezus pa ima moč vstajenja in ne samo to, ima moč, da bo tudi nas nekoč poklical iz grobov v Večno življenje. Brez vere v vstajenje je naša vera prazna, nima pravega smisla. Taki veri bi ostale le moralne norme in obredje, ki bi bilo samo sebi namen. Zato za kristjana smrt nima zadnje besede, ima jo vstajenje in to predstavlja temelj vere.

Najbolj spregledan dogodek je Velika sobota

Lepa tradicija kurjenja ognja na Veliko soboto zjutraj in delitve tega ognja po domovih, zatem pa barvanje pirhov, ter blagoslov jedil je povzročilo, da smo nekako spregledali bistvo Velike sobote, ki ni samo v naštetem obredju in opazovanju Jezusovega groba. Je že res, da je njegovo telo v grobu, ker čaka vstajenja, ampak, kje je njegova duša? Ali smo se kdaj spraševali o tem? Ko Jezus umre se njegova duša loči od telesa in gre v predpekel (ne kraj, ampak stanje, ki je obstajajo preden je obstajal pekel). Judje so temu stanju rekli »šeol«, grki »had«, mi mu pravimo predpekel, kjer so bile duše umrlih pred Jezusovo zmago nad smrtjo. Tudi oni so morali biti deležni odrešenja, med njimi Abraham in Mojzes in drugi pravični, ki jih je šel Jezus iskat v predpekel in jih je popeljal na pot k Bogu. Sicer, kaj bi se zgodilo z vsemi živečimi in umrlimi pred dogodkom velike noči? Jezusova duša, ki je odšla rešit duše umrlih, je bila tretji dan spet združena s telesom, ki ni propadlo kakor bodo propadla vsa naša telesa preden bodo končno spet obujena iz grobov.

Jezusu je vsakdanjost pomembna

Vstali Jezus se ne prikaže učencem v velikem slogu ameriških Oskarjev, ampak na obali, kjer peče ribo med tem, ko učenci praznijo mreže. Jezus ni nikoli prej pripravljal hrane, sedaj se da na razpolago učencem, da z njimi deli to, kar on je, Hrana za ves svet. Z vso pravico bi se jim lahko raje razodel kot Vsemogočni, ki sedi na prestolu slave, z angeli in slavnostnim petjem. S tem ko prihaja v vsakdanjost učencev Jezus naznanja, da ga zanima kaj počne človek, kakšne so njegove vsakdanje skrbi in življenje. On vstopa v našo vsakdanjost v lepem in v hudem. Na trenutke lahko celo izgleda, da se vstali Jezus skriva pred svojimi. Tomaža recimo ni med apostoli, ki vidijo Vstalega, celo Marija Magdalena ga zamenja z vrtnarjem in ga ne prepozna. Se mar Jezus igra skrivalnice? Zakaj to počne? Kakšno je sporočilo tega? Na kratko lahko rečemo, da gre za preizkus vere teh, ki so mu sledili in končno tudi nas samih! Ali zmoremo verovati kljub temu, da ne vidimo? Ali je zares resnično samo to, kar vidim, kar otipam, kar lahko dokažem … Ali pa zaznavam, da je moja duša in celo moje življenje metafizična resničnost in da ontološko iščemo Boga vse svoje življenje.

Naše telo je tempelj Svetega Duha

Jezus vstane od mrtvih v svojem poveličanem telesu in ne kot duh. S tem daje vrednost in pomembnost telesu, kar naznačuje, da je naše telo pomembno, da ni samo zapor naše duše, kot so to napačno mislili filozofi s Pitagorom na čelu. Apostol Pavel ob tem poudarja, da je naše telo tempelj, ker v njem prebiva Sveti Duh. Zato pa telo z vso častjo pokopljemo v zemljo, ker bo to telo spet prišlo iz zemlje ob drugem Kristusovem prihodu in bo vstalo v novo življenje. Zato se nam kristjanom upira misel na raztros upepeljenega telesa, zato v preteklosti tudi nismo bili za upepeljevanje telesa, ampak za pokop. Zato želimo pokopati mrtve na bojiščih in umorjenim v povojnih pobojih zagotoviti dostojen pokop. Zato nam ni vseeno kaj se zgodi s telesi splavljenih otrok in želimo, da so položeni v zemljo.

Ali post-modernega človeka sploh še zanima Kristusovo vstajenje?

Ali človeka, ki je danes prežet s tehnologijo, ki je navajen na avatarje, ki niso ne rojeni, ne mrtvi in ne živijo, sploh še zanima Jezusovo vstajenje od mrtvih? Ali za družbo znanosti, ateizma, nihilizma, relativizma, sploh še obstaja postulat večnosti, ki je vezan na resnico vstajenja? Na prvi pogled se zdi, kakor da ne, kakor da družba že dolgo več ne potrebuje Boga in živi mimo njega »Etsi Deus non daretur« (kot da Boga ne bi bilo). Vstajenje tako danes predstavlja »nonsense«, nekaj, kar resnično nima nobene zveze z realnostjo. Za ateizem in gnosticizem je vstajenje nekakšna krščanska fikcija, utvara s katero se tolažimo ob misli na smrt. Pa je temu res tako? Ali bi milijarde kristjanov danes in nekdaj, res lahko slepo verjelo nekim bajkam. Saj pa živimo v 21. stoletju, ko imamo dovolj razsvetljenih oseb, ki prav zato, ker uporabljajo svoj razum, verujejo, da je vstajenje resnično, kot je resnična smrt. Konec koncev bi lahko kdo tudi za smrt in življenje po Platonsko rekel, da gre zgolj podobe, sence, da pa je resničnost tega drugje.

Človek slej ko prej spozna da …

Ker pa so človeku na zemlji šteta leta, pride slej ko prej do spoznanja, da je umrljivo in krhko bitje. Prizemlji ga že ubogi mikroskopski virus, kaj šele divjanje vojne in naravne nesreče. Prav lastna minljivost mora človeku odpreti oči vere in spoznanje, da smo ustvarjeni za nekaj več. Da naša duša ni umrljiva, da se, za razliko od živali, človek že od nekdaj sprašuje o presežnem, o tem kdo je in kam gre. V tem smislu smo kristjani v prednosti, saj na vera daje spoznanje, da nas po tem življenju čaka novo, dobesedno nebeško dobro življenje. In človek, ki v to ne veruje, je lahko najbolj nesrečen ob srečanju s smrtjo bližnjega in lastno minljivostjo. Jezusovo vstajenje pa nas vodi ven iz Platonove votline in nam kaže kaj je prava resničnost življenja.

Gašper Otrin, salezijanec duhovnik, ravnatelj dijaškega doma Janeza Boska (Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.)