Martin Rola je v Benediktu obudil pozabljeno zgodbo o kopanju gramoza.

V preteklosti so številne podeželske družine iskale dodatni zaslužek v kopanju gramoza. Ena takih gramoznih jam, po domače ji rečejo »Rolejeva šoder jama«, je še danes ohranjena v Spodnji Ročici na območju današnje občine Benedikt. Njena posebnost je v tem, da ni zgolj na površju. Gramoz so namreč kopali tudi pod zemljo nad gozdom, zaradi česar je še danes ohranjenih več rovov. Dolga leta so bili vhodi v rove povsem zasuti, letos spomladi pa je Martin Rola, domačini mu pravijo Tinek, očistil enega izmed vhodov, s čimer je sprostil prehod v notranjost hriba, na katerem je sicer štirinajst rimskih gomil. Jamo, ki je zaprta za javnost, gramoz pa so v njej nazadnje kopali v osemdesetih letih 20. stoletja, smo obiskali tudi mi. 

Pri delu v gramoznici so pomagali tudi otroci 

Jama je na posestvu družine Rola. Danes 70-letni Martin se spominja, da so njegovi starši s kopanjem gramoza začeli v času druge svetovne vojne, za časa Nemčije, kot so rekli. Ker je bilo to težaško delo, je pri kopanju pomagala cela družina, imeli pa so tudi najete delavce. »Skupaj nas je bilo pet otrok, štirje fantje in eno dekle. Spomnim se, da smo staršema tudi otroci pomagali v gramoznici, ko smo bili manjši, smo v glavnem nosili pijačo,« pove Martin, ki je kot najmlajši otrok kasneje ostal na domačiji.

Z bagrom je odkopal le en vhod 

Sprva so gramoz kopali le na površju, ko so začeli prodirati globlje v hrib, pa se je nad njim pojavila zemlja, zato so bili primorani kopati rove. Martin je z bagrom očistil le en vhod v rov, ostali vhodi, med njimi je tudi glavni, so še vedno zasuti. Potem ko je uredil potko, je na vhod namestil vrata, ki so zaradi varnosti vedno zaklenjena, odpre jih le takrat, ko rove sam obišče oziroma jih po predhodnem dogovoru pokaže komu drugemu. V času benediškega občinskega praznika so si jamo z velikim zanimanjem ogledali udeleženci tradicionalnega pohoda, ki kar niso mogli verjeti, da je nekaj takega v njihovi občini.

Ne želi si, da jama postane oblegana turistična točka, vhod vanjo je uredil, kot pravi, za svojo dušo. V jami ima postavljeno mizo in stole, v njej tudi po naravni poti hladi pijačo.  

In kaj ga je spodbudilo, da je odkopal vhod v jamo? 

»V neposredni bližini gramoznice, tik ob križišču, sem uredil manjši prostor z izvirom čiste pitne vode. Postavil sem še vodnjak, pri katerem se lahko odžejajo mimoidoči. Tam stoji tudi tabla, ki označuje arheološko cesto, na njej pa je črno-bela fotografija, ki prikazuje moje starše pred gramoznico. To me je spodbudilo, da jamo znova obudim.«

Le 10 stopinj Celzija 

Ko odpremo vrata, stopimo v popolno temo in kaj hitro občutimo temperaturno razliko. V jami je namreč konstantna temperatura, ki se giblje okoli 10 stopinj Celzija, in to ne glede na letni čas. Rov je precej širok, okoli tri metre, v višino meri okoli pet metrov, njegova dolžina znaša približno štirideset metrov. Bil je dovolj velik, da so lahko vanj pripeljali manjši traktor. Levo in desno je še več rovov, ki so še neodkriti. S tem, ko je Martin prekopal eno od sten, je vzpostavil povezavo z vzporednim rovom na levi strani, ki je sicer nekoliko krajši, vendar so, kot pravi, pod hribom še širši in večji rovi.

Foto: Milan Rajter

Kopali so s krampi, rovov niso podpirali 

»Vsak rov je imel svoj izhod zaradi tega, ker je bila to najkrajša pot, po kateri so gramoz z lesenimi samokolnicami vozili na prosto. Kopali so ročno, večinoma s krampi, pri čemer je zanimivo, da rova niso podpirali z nobenimi podporniki.« Čeprav je bilo delo težko, je bilo med kopanjem veliko veselja, žejo so si gasili z domačim jabolčnikom. Da bi se v kakšnem izmed rovov kdaj zgodila hujša nesreča, se Martin ne spomni. 

Koliko gramoza so izkopali na tem območju, Martin ne ve, zagotovo pa to niso bile majhne količine. Tamkajšnji krajani so ga koristili za zidanje hiš, z njim so gramozirali večino cest v osrednjih Slovenskih goricah. Najprej so ga odvažali z vozovi z živalsko vprego, kasneje že z manjšimi traktorji. »Kmetijska zadruga iz Benedikta je takoj, ko je dobila prve fergusone in prikolice, začela z odvažanjem gramoza na bližnje ceste.« Pozimi, ko gramoza niso mogli odvažati, so tega zmetali na velik kup, prevoz pa opravili, ko so vremenske razmere to dopuščale.

S stropov ne kaplja, v rovih ni nobene živali 

Nad rovom je lapor, ki ne prepušča vode, zaradi česar s stropov tudi ob največjih nalivih nikoli ne kaplja. Vmes med laporjem in gramozom se je, kot pripoveduje sogovornik, ustvarila naravna plošča, debela približno osem centimetrov. Vsi rovi so zelo trdni, nad njimi je 10–15 metrov zemlje, v njih pa ne živi nobena žival, niti pajek.