Ob dnevu Rudolfa Maistra še iz drugega zornega kota

Spominjanje na Maistra  je bilo po letu 1945 odvisno od razumevanja politike v posameznih okoljih. V Maistrovem rojstnem Kamniku okoli tega ni bilo težav, že leta 1970 so mu odkrili spomenik. Tudi na Zavrhu v Slovenskih goricah ne, kjer so po njem leta 1961 poimenovali Turistično društvo in leta 1963 še razgledni stolp. V Mariboru pa je bil odnos partijske nomenklature do Maistra drugačen. Mnogo bolj odklonilen, kot drugod po Sloveniji. Tudi kar se tiče generalovega spomenika. A moramo vseeno biti pošteni in povedati, da je bil spomenik  borcem za severno mejo odkrit na robu mestnega parka, na katerem pa Maistrov lik res ni bil izpostavljen, da ne bi zasenčil »junakov partizanskega boja«. V tem je bil problem partijske stigmatizacije Maistra in njegovih borcev za severno mejo. Partijska nomenklatura in vladajoča ideologija nista dovolili, da bi bil Maister preveč v javnosti in  tudi v zgodovinopisju močneje prisoten, kot so bili prisotni partijski voditelji »revolucije« in z njimi vred  partizanski poveljniki in borci 1941 – 1945. V zraku je bila tudi bojazen, da bi lahko s pretiranim javnim spominjanjem iz Maistra naredili kult osebnosti in z njim zasenčili takrat znane kulte. To za partijsko politiko ni bilo sprejemljivo. Ob tem naj vnovič javno opozorim, da si tega Maister v času življenja sploh ni želel in je večkrat opozoril, da se iz njega in njegovih borcev ne sme delati nikakršnega kulta osebnosti in tudi ne zgodovinskega mita. »Mi smo opravili svojo dolžnost do domovine«, je bilo njegovo stališče. 

V samostojni Sloveniji se je po letu 1991 spominjanje na generala in pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova radikalno spremenilo. Po moje se je celo zgodila inflacija tega spominjanja. Še zlasti potem, ko so se na veliko ustanavljala Maistrova domoljubna društva za vsako ceno in v vsakem kraju, kjer je slučajno stopil na tla kakšen Maistrov borec. To ne pomeni, da ne spoštujem Maistrovih borcev, narobe, vsakega od njih posebej cenim. Nenazadnje tudi zato, ker jih je kar precej šlo tudi v partizanske enote med okupacijo 1941 – 1945.  Na posledice stihijskega in pretiranega spominjanja smo nekateri opozarjali tudi vodstvo nove Zveze društev general Maister. Ocenjujem, da smo iz Maistra že naredili kult osebnosti, kar ni prav. Maister z vsem, kar je treba postaviti okoli njega, si zasluži korektni zgodovinski in javni spomin z vsemi oblikami, ki temu pritičejo. To je čisto dovolj. Pretiravanja, katerim smo priče v zadnjem času, pa njegovemu spominu prej škodujejo kot koristijo. Po njem poimenovati gin, pivo, vino, avtobus in še kaj, je milo rečeno rahlo zavržno in do  zgodovinske veličine Maistra  skrajno žaljivo. Enako velja za inflacijo Maistrovih spomenikov, med katerimi so nekateri nevredni javnega prostora.  Skrajno neprimerna je tudi množica nekvalitetnih dogodkov in prireditev ob dnevu Rudolfa Maistra. To naj  (p)ostane  spoštljivi dan spominjanja na njegovo zgodovinsko vlogo v vseh segmentih, ki je historično nesporna. Naj živi kot mit in legenda, kar je zanj napovedal tudi veliki  mislec in prleški razumnik akademik prof. dr. Anton Trstenjak. Tudi on ni bil nikoli pristaš kulta osebnosti.

Še posebej pomembno je negovanje Maistrovih vrednot in izročila v Slovenski vojski. Žal pa se tudi tukaj pojavljajo pretiravanja, kot so se v preteklosti okoli tradicije partizanstva. Vojaška zgodovina ima nalogo, da vojaško – zgodovinski vidik Maistra in izročila prve slovenske vojske iz leta 1918 vtke v domoljubne vsebine za pripadnike slovenske vojske. Brez revizionizma, prevrednotenja ali celo falsificiranja zgodovinskih dejstev. Maister s svojimi borci in izročilom je prvi steber slovenskega uporništva v 20. stoletju, drugi je narodnoosvobodilni boj in odpor proti nacifašizmu 1941 – 1945 in tretji  upor  zoper agresijo JLA  na mlado slovensko državo leta 1991 v vojni za Sloveniji. Gre za kontinuiteto slovenskega uporništva in domoljubja in v tem duhu naj bodo zasnovane tudi vsebine v učbenikih za osnovne in srednje šole pri pouku zgodovine. V korelaciji s poukom slovenskega jezika, glasbene in likovne umetnosti. Maister je bil namreč tudi poet, slikar in bibliofil. Celovita osebnost in tako se ga je treba tudi spominjati in o njem učiti mlade.

Spominjanje naj v vseh pogledih  izžareva Maistrove vrednote, kot so iskreno domoljubje, zvestoba slovenstvu, slovenskemu jeziku in kulturi, odločnost, pogum, spoštovanje drugače mislečih in kar se mi zdi posebej pomembno – Maister naj nas povezuje in združuje. Vsako strankarsko ali ideološko – politično prisvajanje Maistra za dnevno politične in strankarske cilje, pa je nedopustno in temu se mora upreti tudi stroka. Maister je vseslovenska vrednota in se je nima nihče pravice prisvajati. V nobenem pogledu. Ne levi in ne desni!