Na srečanju ob 50 – letnici zaključka osnovne šole se je preteklo nedeljo zbralo 24 sošolcev, generacije 1957, ki smo v obdobju od leta 1964 – 1972 obiskovali OŠ Jožeta Hudalesa (takrat Ivana Cankarja) v Jurovskem Dolu. Najprej smo si v kulturnem domu ogledali video projekcijo vseh naših skupinskih fotografij od 1. do 8. razreda. Bilo je zelo zanimivo in zabavno, saj so bile pogosto težave s prepoznavanjem sošolcev in tudi sebe. Pri tem smo se spominjali tudi tistih, ki jih žal ni več med nami. Srečanja se je udeležila tudi naša takratna učiteljica glasbe gospa Tončka Hudales. Prvi razred nas je skupaj pričelo 37 vrstnikov, pridružilo se nam je 6 sošolcev, ki so pri razred ponavljali. 43 učencev je z velikimi napori obvladovala razredničarka Milica Šnuderl, ki nas je uspela naučiti osnov pisanja in računanja. V šolo smo hodili peš iz vseh naših lepih hribovitih naselij, oddaljenih od OŠ tudi do 6 km, po različnih pešpoteh in le redko gramoziranih cestah. Samo prvi šolski dan so nas spremljali starši. Že naslednji dan smo šli v šolo sami, pogosto v spremstvu starejših osnovnošolcev, saj sami poti do šole še prav nismo poznali. Pouk smo imeli od 1. do 4. razreda popoldan, zato je bila pot domov, po gozdovih in travnikih, še posebej naporna za oddaljene, saj jih je bilo strah. Avtomobilov v naših krajih takrat skorajda še ni bilo. Na poti v šolo in iz šole smo doživeli različne dogodivščine, ki se jih z veseljem spominjamo še sedaj.

Med kosilom v domači Gostilni Špindler v Jurovskem Dolu in veselem druženju, smo se spominjali številnih veselih dogodkov, hudomušnih iger, potegavščin, »lumparij«, itn. Ta popoldan nismo govorili o aktualnih dogodkih, temveč smo uživali ob obujanju spominov iz skupnega otroštva, ki smo ga preživeli v OŠ.

V tistih časih so bile zelo velike razlike med podeželjem in mesti, posledično so bile tudi razlike med znanjem takratnih učiteljev in učencev. Večina sošolcev se je vpisala v poklicne šole, le redki v srednje šole, nekaj se je jih je odločilo za kmetovanje. Opravljali smo različne poklice kot so trgovci, avtomehaniki, elektrotehniki, avtoličarji, peki, administratorke, grafični oblikovalci, poklicni vozniki, policisti itn. Trije so postali pravniki in ena učiteljica. Nekaj je zelo uspešnih podjetnikov, ki še danes zaposlujejo večje število ljudi. Glede na naš začetek v drugačnih časih smo, po mojem mnenju, bili in smo dobra generacija.

Veseli me, da nas je večina še po 50 letih ohranila prijateljske stike in dobro kondicijo. Druženje je trajalo na priljubljeni terasi gostilne do poznih večernih ur. Nikomur se ni mudilo, zato smo sklenili, da se kmalu spet vidimo (vsi živi in zdravi), najkasneje čez pet let.

Miroslav Breznik