27-letni diplomirani fizioterapevt Tadej Gajser iz Jurovskega Dola je v 16-ih dneh v enem zamahu prehodil celotno Slovensko planinsko pot dolgo 617 kilometrov, ki se razpostira od Maribora do Ankarana. Pobeg v gore mu predstavlja najboljši dopust, ki rodi nova spoznanja. Z uspešnim podvigom je povzdignil sloves rodnega kraja Jurovski Dol. »Na cilju dobiš občutek, da si naredil nekaj velikega zase in za kraj, iz katerega prihajaš,« pravi Tadej.

V gorah se zaveš veličastnosti narave in minljivosti človeškega življenja

Raje, kot na obalo se vrača v gorski svet. Pobeg v gore mu predstavlja najboljši dopust, ki rodi obilo novih spoznanj. »Nisem človek, ki bi lahko bil dlje časa na morju. Raje grem v gore ali pa na bolj aktiven dopust, ker mi predstavlja večji užitek. V gorah se zaveš veličastnosti narave in minljivosti človeškega življenja. Gore stojijo že toliko let, medtem ko ljudje pridejo in gredo,« razlaga Tadej. V gorah je doživel nepozabne dni ter ustvaril spomine, ki so mu na nek način preoblikovali razmišljanje o smislu in življenju.

»Na poti je veliko časa za razmislek, po glavi ti gre 100 stvari. Razmišljal sem o tem, da nekatere stvari v življenju niso tako samoumevne, v življenju moraš stremeti k skromnosti. Materialne dobrine ti ne prinesejo sreče in zadovoljstva. Denar mi ne pomeni tako veliko, kot recimo šport in čas zase. Dobil sem tudi nove ideje in navdih, skratka same pozitivne zadeve,« razmišlja.

Foto: osebni arhiv

Vztrajni športnik, ki ne odneha, ko se nekaj odloči

Ljubezen do gora in občutek spokojnosti v naravi sta razlog, da je Tadeja Gajserja očaralo planinarjenje. Tadej je vztrajna oseba, ki ne odneha, ko se nekaj odloči. »V kolikor se pojavita težave in bolečina, lahko dolgo vzdržim. Sem delovna oseba, ki uživa v športu. Po naravi sem perfekcionist, družabna oseba, ki ji veliko pomenijo prijatelji,« pove. V juliju ga je njegov pustolovski duh ponesel na Slovensko planinsko pot, kjer je preživel svoj poletni dopust. »Občutek, ko si v gorah je povsem drugačen kot je v običajnem vsakdanjiku. Vsekakor je miselni oddih.«

Pohod po Slovenski planinski poti je imel v mislih že dlje časa. »Že lansko leto sva s prijateljem premagala del poti, tako da sem letos imel res veliko željo, kljub temu, da je zelo naporna pot, tako psihično in fizično. Ko to premagaš, dobiš občutek samozadovoljstva in sam pri sebi dobiš občutek, da si nekaj ogromnega naredil.« Na uspešen podvig je ponosen in pravi, da bo potreboval še nekaj časa za pridobitev novih moči in energije. »Vsekakor mi dosti pomeni, da je vse potekalo tako, kot sem si zamislil. Nisem še čisto vsega predelal, zdi se mi, da je vse še prehitro, da bi čutil evforijo. Rabil bom še nekaj časa, prav tako pa morajo tudi stopala priti k sebi.«

Zahtevno pot, dolgo 617 km, je prehodil v 16-ih dneh

V četrtek, 14. julija 2022, se je Tadej Gajser odpravil na pot, ki je trajala 16 dni. Uradni začetek Slovenske planinske poti se prične v Mariboru, ki nato poteka čez Pohorje in se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. »Prvi dan sem šel do Ribniške koče, Kop, Kremžarjevega vrha in nato prispel do Slovenj Gradca. Drugi dan sem prespal na Uršlji gori, potem pa sem odšel proti Raduhi, v bližini katere sem prespal tretji dan. Nato sem se spustil do Robanovega kota, v dolino, kjer se začenjajo pravi razgledi in doživetje. Od Kranjske koče na Ledinah je sledil vzpon na Koroško Rinko, Skuto, Kokrsko sedlo, Grintovec in nato še na Jezersko Kočno, kjer so tudi najvišji vrhovi. Po planinski klasifikaciji gre za ene najbolj zahtevnih planinskih poti, ki so tudi zavarovane,« pripoveduje Gajser.

V visokogorju so mu pot prekrižali gamsi, kozorogi in slepiči, na srečo pa ni doživel nevarnih srečanj z medvedi, s pajki ali kačami. Foto: osebni arhiv

Vrh Triglava je osvojil že nekajkrat

Po spustu proti Češki koči se mu je pridružil tudi prijatelj, ki ga je spremljal do doline Vrata, potem pa je pot nadaljeval sam. Naslednji dan se je povzpel na Begunjščico in Stol, najvišji vrhu Karavank in do slikovite Golice, kjer so cvetoči travniki z znamenitimi narcisami. Vrh Triglava je osvojil že nekajkrat, zato mu vzpon na najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije ni predstavljal večjih težav. »Prespal sem v Koči na Doliču pod Triglavom, v njegovi okolici in kočah je bilo 99-odstotkov tujcev, Slovence sem le redko srečal, zdi se mi, da več ne hodijo pogosto na Triglav, zaradi množičnega navala turistov. Na Kriških podih se nahajajo naravna jezera, ki so najvišje ležeča v Sloveniji in so tudi zelo obiskana. Sledil je vzpon na mogočen Razor, kjer se nahajal najbolj nevaren del poti,« razlaga Gajser.

Jalovec je zanj eden najlepših vrhov

Po ogledu Razorja se je odpravil proti Vršiču in povzpel na Prisojnik, veličastno goro z zastrašujočo severno steno, ki poteka proti Kranjski Gori. Preko nje potekata dve označeni in zavarovani poti, ki sta dostopni le izkušenim planincem in alpinistom. »Prisojnik je zelo zanimiv, predvsem zaradi dveh oken ter obraza Ajdovske deklice, ki je vklesana v njegovo steno,« pripoveduje Gajser. Nato se je odpravil na pot na Jalovec, katerega podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije.

»Jalovec je zame eden najlepših vrhov. Ni tako zelo obiskan kot Triglav in je zelo težko dostopen,« pove Tadej.

Najbolj naporen del poti je bil na Primorskem

Sledil je spust v dolino Trente ter do izvira Soče, nato pa vzpon do Triglavskih jezer. »Dolino Triglavskih jezer turisti množično obiskujejo, saj obljublja izjemno lep razgled. Iz Doline Triglavskih jezer sem se podal proti Bohinju in zadnjemu dvatisočaku Krnu.« Ko je zapustil Krn, se je odpravil proti Tolminu in Poreznu. Sledil je sestop do težko dostopne soteske Pasice, kjer je ukleščena nekdanja partizanska bolnica Franja. Kmalu se je približal primorski pokrajini. »Od Idrije naprej sem šel proti Ajdovščini in Nanosu, s katerega sem se spustil do gručastega naselja Razdrto. Najbolj naporen del poti je bil na Primorskem, kjer je bilo zelo monotono, nikogar ne srečaš. Bile so dolge razdalje, težko sem se kaj spočil ali pojedel, ker so bile koče zaprte. Prej najdem motivacijo, ko se srečujem z ljudmi in uživam v razgledu, kot pa da se sprehajam po ravnem in ni nikogar. V zadnjih dneh sem se odpravil še proti Slavniku, zadnjemu hribu na poti, ki je višji od 1000 metrov in s katerega lahko vidiš Ankaran. Skozi Ankaran sem z zadnjimi močmi nato prišel do cilja in dosegel Debeli rtič.« Na obali ga je čakala zaslužena osvežitev v morju na slovenski obali. Na poti se je povzpel na Triglav, Jalovec, Ostrice, Skuto, Grintovec, Stol - večino vrhov, ki jih je osvojil že prej.

Foto: osebni arhiv

Pot so mu prekrižali gamsi in kozorogi

Dolga pot je bila zahtevna, Tadej se je od prvega do zadnjega dne srečeval s številnimi izzivi. »Bolela so me stopala in dobil sem veliko žuljev. Prve dni od Pohorja pa do Kamniško-Savinjskih Alp sem pot poznal, zato je bilo malo lažje, a kljub temu imaš na začetku problem zaradi dodatne teže nahrbtnika in začetnih žuljev. Tudi na vremenske razmere ne moreš vplivati, zato moraš biti pripravljen na vse,« pripoveduje Gajser. V visokogorju so mu pot prekrižali gamsi, kozorogi in slepiči, na srečo pa ni doživel nevarnih srečanj z medvedi, s pajki ali kačami. »Ogromno je tudi krav in ovc, saj pot poteka skozi številne pašnike. Bilo je zelo vroče in me je bilo malo strah, da ne bi kaj srečal  na teh zapuščenih poteh z visoko travo, saj je veliko pajkovih mrež, ki jih sprva ne vidiš. Na srečo nisem naletel na nič nevarnega.«

S seboj je vzel le najnujnejše potrebščine

Gajser se je poti lotil sistematično in si zadal cilj, da se zbuja pred jutranjim svitom, da v polnosti izkoristi dan. »Od prvega pa do zadnjega dne sem se zjutraj vstajal ob pol petih. Zvečer sem si dal vse stvari ven iz nahrbtnika, si jih opral ter pripravil za naslednji dan. Opazil sem, da mi hrana zjutraj ne ugaja, zato sem obrok imel šele kasneje po nekaj urah hoje.« Za na pot si je pripravil seznam nujnih potrebščin, ki jih je potreboval za tako zahteven podvig. Na seznamu so bili dobri pohodniški čevlji, kapa, saj je sonce v visokogorju zelo močno, brisača, nekaj majic, dvojne kratke hlače, dolge hlače in vetrovka. »Dober nahrbtnik je osnova, dobro je, da je čim manjši. Krema za sončenje je obvezna, moja je imela zaščitni faktor 50, a me je kljub temu opeklo. Zvečer sem uporabil kremo za po sončenju, s seboj pa sem imel tudi torbico za prvo pomoč, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko pripeti. V nahrbtnik sem dal tudi protibolečinske tablete, če bi jih slučajno potreboval, a jih na srečo nisem. Energijske tablice so bile obvezno živilo za hiter dvig energije na poti. Predvsem čelada je v gorah nujna in četudi pot ni nevarna, jo je priporočljivo nositi zaradi morebitnega padajočega kamenja. S pohodniškimi palicami je dosti lažje, saj se lahko nanje opreš med pohodom. Imel sem tudi naglavno svetilko in rezervne baterije, brez katerih ne gre,« razlaga Gajser. Da ni bilo žeje je poskrbel vodni meh, iz katerega je pil vodo s pomočjo cevke in se zato ni ustavljal na poti. Med osnovne stvari so spadali tudi zobna ščetka, pasta, baterija za polnjenje mobilnega telefona, polnilec, osebni dokumenti, planinska izkaznica, sončna očala ter nekaj gotovine.

Foto: osebni arhiv

Ne predstavlja si življenja brez športa

V šport je Tadej Gajser vpet že od malih nog, ob vprašanju, kaj mu pomeni šport pove, da je zanj to predvsem sprostitev in pobeg od vsakdanjika. »Šport in zdravje mi veliko pomenita, zato menim, da bi moral vsak več časa nameniti sebi in športu, tudi, če je le-ta rekreativen. Zase si vzamemo premalo časa, šport pa nam omogoči tudi, da se s prijatelji družimo ob rekreaciji,« razmišlja Gajser. »Ne predstavljam si življenje brez športa. Že če kakšen dan ne športam, imam slabo vest in mi nekaj manjka,« še doda.

V preteklost je igral skupinske športe, kot je nogomet, a ga je v času pandemije zaneslo med igranje bolj individualnih športov. »Takrat sem začel s hojo, na začetku samo na Pohorje, nato sem se ukvarjal tudi z alpinizmom. Med korono je bilo več prostega časa in sem si našel stvari, ki mi prinašajo notranje zadovoljstvo in pobeg pred vsakdanjim življenjem,« razlaga Gajser, ki sicer opravlja delo fizioterapevta. »Včasih je služba kar psihično naporna. Delo z ljudmi ima svoje pluse in minuse, zato se popoldne rad odklopim od službe,« pripoveduje in doda, da je v preteklosti sodeloval tudi v športnem izzivu everesting, v sklopu katerega je prehodil strmo pot od vznožja do vrha Pohorja kar 13-krat v enem dnevu.

Tadej Gajser iz Jurovskega Dola je v 16-ih dneh v enem zamahu prehodil celotno Slovensko planinsko pot dolgo 617 kilometrov, ki se razpostira od Maribora do Ankarana. Foto: Planinska zveza Slovenije

Eden redkih iz Jurovskega Dola, ki je 617-kilometrsko pot prehodil v enem zamahu

Tadej Gajser prihaja iz Jurovskega Dola in je tudi član tamkajšnjega Društva mladih, kjer so nedavno uspešno izpeljali poletno ligo. »V Društvu mladih v prihodnje ne načrtujemo večjih dogodkov, vseskozi pa si medsebojno pomagamo pri organizaciji dogodka ter skupaj rastemo iz leta v leto. Kljub temu, da je Jurovski Dol zelo majhen kraj, smo prebivalci zelo povezani med seboj. Ko so organizirana druženja in občinski prazniki, skoraj vsi pridemo, vsak vsakega pozna in se imamo lepo,« pove.

Gajser je eden redkih iz Jurovskega Dola, ki se je odpravil na Slovensko planinsko pot in jo uspešno prehodil v enem zamahu. »Sam ne poznam nikogar iz našega kraja, ki bi Slovensko planinsko pot prehodil v enem kosu, mogoče kdo v preteklosti. Večina ljudi poti ne opravi v enem delu, ampak po etapah,« pove.

»Sem kar ponosen na svoj podvig. Na cilju dobiš občutek, da si naredil nekaj velikega zase in za kraj, iz katerega prihajaš,« še doda.

Zastavljeni cilj mu je vlil moči in dal motivacijo, da prehodi pot, ki si jo je zastavil. Pove, da bo še naprej nadaljeval s planinskimi podvigi in že kuje načrte za prihodnost.