Voličina v Slovenskih goricah je zanimivo in naglo razvijajoče se krajevno središče in sedež istoimenske krajevne skupnosti v Občini Lenart. V krajevnem središču je župnijska cerkev sv. Ruperta. Zdajšnja cerkvena stavba je nastala med leti 1519 do 1538. V osnovi je to gotska cerkev s šilastimi okni in gotskimi oporniki na zunanji strani. Poleg glavnega oltarja, ki je posvečen sv. Rupertu, ima cerkev še štiri stranske oltarje. Vseh pet baročnih oltarjev in prižnica, je delo mariborskega kiparja in rezbarja Jožefa Holzingerja in njegove delavnice. Oltarji so nastajali od leta 1760. do 1772. Zgodovina cerkve sv. Ruperta v Voličini je povezana z bližnjo hrastovško graščino. Desetletje in pol po smrti ambicioznega lastnika gradu Hrastovec, strastnega zbiratelja Erazma Friderika grofa Herbersteina (1631–1691), je do vratu zadolženo gospostvo Hrastovec od upnikov odkupil član glavne linije Herbersteinov, Janez Ernest I. (1671–1726). Iz hrastovške linije je takrat v glavno linijo prešlo tudi odvetništvo bližnjih župnijskih cerkva sv. Lenarta pri Lenartu in sv. Ruperta v Spodnji Voličini, v katerih je imela hrastovška linija grofov Herbersteinov družinski grobnici. Tudi zato je vredna ogleda.

Sicer pa so hrastovški gospodje bili zelo pobožni in so jim v obeh cerkvah brali svete maše. Lenart je bil tudi pod patronatom Hrastovca in razvoj trga je bil lep čas v dobršni meri odvisen od njih. Sčasoma je ta vpliv upadel, vezi med gradom in trgom pa so še vedno ostale. Pravzaprav do konca druge svetovne vojne, ko so konec aprila 1945 zadnji Herbersteini zapustili grajsko poslopje. Grad je bil nekaj časa zbirno taborišče OZNE, leta 1948 pa je bil v njem ustanovljen socialni zavod za duševno in živčno bolne. Vse kaže, da bo čez nekaj let prazen in to bo za lokalno skupnost velikanski izziv. Treba bo pripraviti dobre projekte in grad umestiti v celovito turistično ponudbo s specifično vsebino. Morda bi kazalo razmisliti celo o muzeju čarovništva, saj so se na gradu odvijali čarovniški procesi. A to je samo ena od idej, treba bo oblikovati projektno skupino ljudi različnih strok, ki bodo pripravili program. Tragedija bi namreč bila, če bi po odhodu Zavoda grajsko poslopje zelo propadati. Nekaj tovrstnih praks v Slovenijo poznamo, Hrastovec naj ne bo med njimi. Verjamem, da se lokalna skupnost zaveda, da jo čez nekaj let čaka res odgovorna naloga, ki pa se bo lahko realizirala tudi z dobrim sodelovanjem države. To je ena od možnosti, drugi vidik pa je zasebno partnerstvo, ki je lahko dolgoročno še najbolj uspešno. A grad je velik in treba bo res dobro premislili, kako in kaj. Pri snovanju programov pa vsekakor ne bo smela ostati pozabljena cerkev sv. Ruperta v Voličini, ki je bila mnogim hrastovškim gospodom zelo pri srcu.