22. avgusta 1920 je lenarško društvo Orel pripravili 1. orlovski tabor Slovenskih goric

Po poročanju časopisa Slovenski gospodar z 10. julija 1919 je bil 13. julija 1919 v lenarški slovenski gostilni Franca Arnuša ustanovljen telovadni odsek Orel. Ustanovitev je organiziralo Bralno društvo Sv. Lenart, katerega zasledimo skupaj s Čitalnico že leta 1913.

Tako kot številčno in organizacijsko močnejši Sokol so tudi lenarški orli sodelovali v društvenem in družabnem življenju v trgu. Na silvestrovo leta 1919 so organizirali veliko veselico v slovenski gostilni Arnuš. Na njej so vse goste pozdravili dr. Ludvik Kramberger, dr. Veble, notar Štupica, sicer pobudnik in prvi predsednik Sokolskega društva Lenart, in duhovniki. 22. avgusta 1920 je bil v Lenartu prvi orlovski tabor Slovenskih goric. Nanj so povabili orlovske odseke iz Maribora, Ptuja, Radgone in Ljutomera ter pripravili celodnevni program dogajanja. Na delovanje orlovske organizacije je imel velik vpliv Franc Gomilšek, župnik iz Benedikta. Ta je pomagal krepiti orlovsko organizacijo v vseh župnijah in je tesno sodeloval tudi z dr. Ludvikom Krambergerjem, prvo avtoriteto lenarškega Orla in voditeljem lenarškega orlovskega okrožja. Po župnijah so orle in orlice vodili v glavnem kaplani. Orel je v relativno kratkem času postal jedro katoliške mladinske organizacije, s tem pa je izpolnjeval svoj temeljni namen, da telesno in duhovno vzgaja mlade v dobre prihodnje katoliške delavce, hkrati pa zajezi vdor liberalizma na podeželje in ustvari protiutež liberalnemu Sokolu.

Po vzoru sokolske organizacije, ki je od leta 1863 skrbela za slovensko narodnobuditeljsko delo na področju telesne vzgoje, je v začetku 20. stoletja nastala katoliška telesnovzgojna organizacija Orel. Ta je od leta 1906 z izjemno rastjo ob podpori celotnega katoliškega tabora in na osnovi že razdelanega sokolskega sistema do prve svetovne vojne številčno skorajda ujela svojega sokolskega nasprotnika. Po prvi svetovni vojni se je Orel hitro obnovil ter organizacijsko in na zunaj prenovil organizacijo, ki v primerjavi s Sokolom med vojno ni bila prepovedana. Oboji, orli in sokoli, so precej složno odigrali pomembno vlogo pri nastajanju nove jugoslovanske države, Kraljevine Srbov, Hrvatov (SHS) in Slovencev 1. decembra 1918 in v bojih na Koroškem v letih 1919 - 1920.

Če je bil Sokol »otrok« liberalnega lenarškega odvetnika, vplivnega intelektualca in velikega slovenskega narodnjaka dr. Milana Goriška, je bil Orel »otrok« benediškega župnika Franca Gomilška in in sad uglednega lenarškega krajevnega in nato banovinskega zdravnika, trdnega katoličana, humanista in uglajenega tržana, dr. Ludvika Krambergerja. To ni bilo nepomembno, oba voditelja sta kljub programskim in drugim razlikam (še zlasti ideološko političnim) namreč spoštovala drug drugega, si tudi izmenjavala informacije in z osebnim zgledom marsikdaj preprečila manjše politične konflikte ali zdrahe, ki so nastajali med članstvom. Sploh, če je šlo z dogodke ali prireditve, ki so potekale ali pri Arnušu in pri Aublu v njunih gostilnah. Sta pa hkrati znala stopiti tudi skupaj, ko je bilo treba poudariti zvestobo slovenstvu in jugoslovanstvu. Oba sta bila panslavista in Jugoslovana. Zato ju najdemo med govorniki na zborovanjih ob 20-letnici Jugoslavije leta 1938. Dr. Kramberger je bil celo uvodničar ter govornik na predprazničnem večeru 9. julija 1938, ko je na Perkafari Jugoslaviji v čas zagorel kres. Lenarško društvo Orel je v zgodovini trga in okolice odigralo pomembno družbeno – kulturno in politično poslanstvo in se s tem trajno vpisalo v lokalno zgodovino osrednjih Slovenskih goric.

Fotografija: Lenarški orli so bili tudi kulturno zelo dejavni. Arhiv družine Kramberger