Samostan je bil zaprt in razpuščen oktobra 1787 leta, ko je cerkev postala župnijska

Med leti 1752-1755 je v trojiškem avguštinskem samostanu prebivalo šestanjst menihov, enajst patrov in pet laikov. V naslednjih letih do leta 1770 je v samostanu bivalo dvanajst patrov in osem laikov. To je bilo za samostan veliko finančno breme. V naslednjih letih je število patrov in laikov ostajala nespremenjeno, potem pa se je počasi zmanjšalo, saj je bilo leta 1780 v samostanu sedem patrov in pet bratov laikov. V tem času se je tudi zaključevala dolgoletna prenova samostana, ki se je začela že leta 1735. Leta 1779 se je prior Columban Schwatt lotil gradnje še dveh cerkvenih zvonikov, ki sta bila dokončana v letu dni. A to je že bilo obdobje, ko je blagostanje v samostanih počasi minevalo. Ko je cesar Jožef II. leta 1781 izdal dekret o prepovedi sprejemanja pripravnikov v samostane, je to prizadelo tudi Sv. Trojico. V samostanu je ostalo samo še šest patrov in trije bratje laiki. Avguštinci so se preživljali delno z darovi in manjšimi zbiranji, saj razen malega vrta in nekaj vinogradov niso imeli posestva. V tem času se je v samostanu že čutilo vsesplošno pomanjkanje in pričakovanje skorajšnjega zaprtja samostana.

Pater Bernard Goličnik je odšel iz Trojice 1. avgusta letos. Foto: Marjan Toš

Zaradi vse manjšega dotoka prispevkov so avguštinci sami prosili za razpustitev samostana. Vlada z okrožnim glavarjem grofom Colloredom na čelu ga je razpustila oktobra 1787. Menihi so samostan zapustili in bili upokojeni. Le prior in dva duhovnika sta ostala pri cerkvi, ki je bila tedaj razglašena za farno cerkev nove samostojne župnije Sv. Trojica. V novo župnijo so bili vključeni kraji Sv. Trojica, Zgornje in Spodnje Verjane, Zgornja in Spodnja Senarska, del Spodnjega Porčiča in Ročica, katere del je bil vključen v župnijo Benedikt. Osek je sodil pod župnijo Sv. Antona. Zadnji uradni dekret o dokončnem zaprtju avguštinskega samostana je prišel 11. julija 1811. Do takrat sta bila v samostanu le še en kaplan in dva laična brata. Premoženje samostana je bilo vključeno v t. i. verski sklad (Religionsfond), oprema je bila deloma prodana drugim cerkvam ali tudi podarjena. Fara je bila izročena v patronat verskega sklada in so jo med leti 1812 in 1854 upravljali posvetni duhovniki, ki so jo nato leta 1854 izročili frančiškanom.