Kraj, ki se je v zgodovino zapisal s svojimi skakači in njihovo kapelo

Zametki Lenarta segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi (praedium) pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj tudi dobil ime.

Lenart je bil tudi močno protestantsko oporišče, znana je bila zlasti sekta skakačev. Vzporedno s prekrščevalstvom kot ljudskim duhovnim gibanjem so se namreč pojavile tudi težnje podložnikov po osamosvojitvi v verskem življenju in v cerkveni organizaciji. Med sektami so se skakači najbolj zakoreninili ravno v Slovenskih goricah in to v drugi polovici 16. stoletja, ko so se pri shodih ob božjih poteh začeli pojavljati posebni obredni plesi, pri katerih so plesalci skakali kvišku. Zato so jih pričeli imenovati skakači. V župniji sv. Lenarta se je temu gibanju pridružila vrsta tamkajšnjih tržanov. Skakači so prirejali procesije na kraje, kjer naj bi se po njihovem zatrjevanju prikazovali Mati božja, svetniki in sam Kristus, in postavljali na njih kapele. Pri Radehovi so skakači ostali še celo 17. stoletja in takrat doživeli največji razcvet.

Foto: Maksimiljan Krautič

Njihovo kapelo pri Radehovi (imenovala se je božji grob in je bila zbita iz lesa) je dala cerkvena oblast že leta 1600 dvakrat požgati. Leta 1605 so se obrnili na škofa Brennerja s prošnjo, da bi jim dovolil znova postaviti kapelo in mu hkrati poročali o čudežih, ki naj bi se tod godili. Ker pri škofu niso dobili odziva, so se obrnili na deželnega kneza in nadvojvodo Ferdinanda II., na salzburškega nadškofa Wolfganga Teodorika in na samega papeža Pavla V. Zadevo je kasneje vzel v roke škof Brenner, ki je med drugim zavrgel navedbe prosilcev in ocenil, da je početje skakačev hudičevo delo. Skakači kljub temu niso odnehali in so zgradili novi kapeli, prvo leta 1614 in po njenem požigu drugo še leta 1617.

Foto: Marjan Toš

Skakači so se tudi v Radehovi oblasti uklonili šele po letu 1622. Po tem letu ljudje kljub privolitvi svetne in cerkvene oblasti v Radehovi namesto kapele (kot ponekod drugje, kjer so skakači delovali) nove cerkve niso zgradili, pač pa se je to zgodilo v bližnji Sv. Trojici, kjer so leta 1631 postavili prvo manjšo leseno kapelico, ki so jo posvetili sv. Duhu. Gradnjo lesene kapele sv. Duha in kasnejše cerkve sv. Trojice moramo postaviti v čas protireformacije in jo torej povezati z dogajanjem v bližnji Radehovi in pri Lenartu, kjer je bila v 16. in 17. stoletju zelo dejavna in prepoznava sekcija skakačev. Namesto lesene kapele so zaradi velikega pritiska romarjev že 15. junija 1636 postavili temeljni kamen za gradnjo nove cerkve in njeno gradnjo po nekaterih ohranjenih zapisih končali leta 1640. V Sv. Trojici so jo posvetili leta 1643.

In za konec še drobna zgodovinska resnica, da današnja kapela sv. Marije Pomagaj (v literaturi včasih omenjena tudi kot cerkev) pri jezeru v Radehovi nima nič skupnega z nekdanjimi skakaškimi kapelami. Leta 1893 jo je namreč dala postaviti družina Josipa Stiparja. Zato se je zanjo ohranilo domače poimenovanje »Stiparjeva kapela« v Radehovi.