Ob svetovnem dnevu arhitekture se letos veliko govori o stanovanju kot človekovi pravici, letošnji mesec prostora pa pod sloganom »Prostor povezuje« v ospredje postavlja dostopnost. Toda arhitektura se ne začne in konča pri stavbah. V manjšem mestu, kot je Lenart, lahko že premišljena ureditev trga, stopnišča ali ploščadi odloči, ali bomo prostor samo prečkali ali pa se bomo v njem ustavili, srečali in ga vzeli za svojega.

Vsak dan hodimo skozi prostore, ki jih je nekdo načrtoval. Po pločnikih, trgih in stopnicah, mimo kulturnega doma, občine, trgovin in lokalov. Nekateri nas vabijo, da se ustavimo, drugi nas čim hitreje pošljejo naprej. Nekateri so dostopni skoraj vsakomur, pri drugih lahko že ena stopnica pomeni oviro. Prav zato arhitektura ni samo vprašanje tega, kako je neka stavba videti. Je tudi vprašanje tega, kako živimo.

Idejna zasnova ureditve dela Trga osvoboditve v Lenartu, kjer naj bi javni prostor dobil nove možnosti uporabe.

Mednarodno združenje arhitektov UIA je letošnji svetovni dan arhitekture, ki ga zaznamujemo 5. oktobra, posvetilo temi Housing is a Human Right. Build It. oziroma Stanovanje je človekova pravica. Zgradimo ga. Z njo opozarja na dostop do varnega, primernega in cenovno dosegljivega stanovanja ter na vlogo arhitekture pri iskanju konkretnih in vključujočih rešitev.

V Sloveniji se istega dne začenja tudi Mesec prostora 2026. Njegov slogan »Prostor povezuje« v ospredje postavlja nekaj, kar je zelo oprijemljivo tudi v Slovenskih goricah: ali so storitve, javni in zeleni prostori ter objekti dejansko dosegljivi ljudem in ali jih lahko čim bolj samostojno uporabljajo ljudje z različnimi potrebami in zmožnostmi. Mesec prostora bo trajal do 31. oktobra, po Sloveniji pa ga bodo spremljali številni dogodki in razprave. 

Velike spremembe niso vedno veliki projekti

O tem, kaj vse to pomeni na lokalni ravni, smo se pogovarjali z arhitektom Matjažem Rožcem iz arhitekturnega biroja Arhitektika, ki deluje v Lenartu, in se je podpisal že pod več projektov v lokalnem okolju. V zadnjem obdobju je pripravljal tudi idejne rešitve za več ureditev v središču Lenarta, med drugim za območje pred kulturnim domom, stopnišče ob Razvojni agenciji Slovenske gorice in del Trga osvoboditve.

Matjaž Rožec iz arhitekturnega biroja Arhitektika.

Prav manjši kraji so po njegovem okolja, kjer lahko učinke arhitekture zelo hitro občutimo. »Mislim, da je pri manjših krajih vpliv arhitekture in urejanja javnega prostora še posebej neposreden. Ne gre nujno za velike ali spektakularne projekte. Včasih že relativno majhen poseg ustvari prostor, kjer se ljudje želijo ustaviti, srečati, posedeti ali kjer se začne dogajati nekaj, česar prej ni bilo,« pojasnuje Rožec.

Merilo dobre arhitekture torej ni nujno nova stavba ali prepoznavna fasada. Včasih je rezultat klop na pravem mestu, senca, varnejša pot, dovolj širok prehod ali trg, na katerem je mogoče organizirati dogodek, naslednji dan pa na njem preprosto sedeti.

Ob tem poudarja, da dobro zasnovan javni prostor kraju ne daje le lepše podobe, ampak lahko vpliva tudi na odnos prebivalcev do okolja, v katerem živijo.

»Dober javni prostor lahko kraju da tudi samozavest in identiteto. Če so prostori urejeni premišljeno in kakovostno, ljudje do njih razvijejo drugačen odnos.

Začnejo jih uporabljati in jih vzamejo za svoje. Mislim, da je ravno to eden pomembnejših učinkov arhitekture. Ne ustvarja samo prostora, ampak tudi pogoje za življenje in povezovanje skupnosti,« dodaja. 

Najprej je treba kraj razumeti

Javni prostor pa ni prazen list papirja. Vsak trg, ulica ali ploščad ima svojo zgodovino, način uporabe in predvsem ljudi, ki ga uporabljajo. »Predvsem mora prostor najprej razumeti. Kako je nastal, zakaj je takšen, kot je, kako se uporablja danes in kakšen odnos imajo ljudje do njega. Pri javnem prostoru ne projektiraš na praznem listu papirja,« pravi Matjaž Rožec.

Vizualizacija ureditve stopnišča ob Razvojni agenciji Slovenske gorice v središču Lenarta, ki omogoča dostop vsem - tudi tistim, ki so gibalno ovirani.

Pri tem je pomembno poznati zgodovino kraja, vendar po njegovem to ne pomeni, da mora nova arhitektura posnemati staro. »Pomembna je zgodovina kraja, vendar ne v smislu, da bi morali preteklost dobesedno posnemati. Bolj pomembno je razumeti značaj prostora in ugotoviti, kaj je vredno ohraniti, kaj poudariti in kaj lahko nadgradimo,« pojasnjuje in dodaja: »Hkrati moramo opazovati zelo vsakdanje stvari: kje ljudje dejansko hodijo, kje se ustavljajo, kje je senca, kje nastajajo konflikti med pešci in prometom, kateri prostori živijo in kateri ostajajo prazni. Pogosto ti ravno te stvari povedo več kot sam načrt,« poudarja arhitekt.

Zelena kultura: lahko prostor dobi več kot eno življenje?

Kot konkreten primer, kako lahko tudi manjši arhitekturni poseg spremeni način uporabe prostora, Rožec izpostavlja projekt Zelena kultura. Projekt zajema stopnišče ob Razvojni agenciji Slovenske gorice, del Trga osvoboditve ter ploščad pred Kulturnim domom. »Ne gre za veliko stavbo ali velik arhitekturni poseg, ampak predvsem za vprašanje, kako obstoječemu prostoru dati več možnosti uporabe,« pojasnjuje Rožec. Ideja je, da prostor ni namenjen zgolj enemu dogodku ali eni dejavnosti. »Želeli smo ustvariti prostor, ki ni namenjen samo eni funkciji ali enemu dogodku, ampak lahko postane oder, prostor za druženje, kulturne dogodke ali preprosto točka, kjer se človek ustavi. Takšni posegi se mi zdijo pomembni, ker z relativno malo sredstvi ne spreminjajo samo videza prostora, ampak predvsem način njegove uporabe,« pravi.

Prav pri takšnih projektih pa se pokaže tudi pomembna omejitev arhitekturnega načrtovanja: načrt lahko ponudi rešitev, toda šele po izvedbi in dejanski uporabi prostora se pokaže, ali rešitev res deluje.

To je tudi eno od meril, po katerih lahko nekoč presojamo uspešnost takšnega posega: ali se ljudje v prostoru dejansko zadržujejo, ga uporabljajo na različne načine in ga sprejmejo za svojega.

Prostor ni narejen samo za »idealnega uporabnika«

Letošnji Mesec prostora posebej izpostavlja univerzalno dostopnost – možnost, da prostor uporabljajo ljudje različnih starosti, sposobnosti in potreb. Ministrstvo poudarja, da se dostopnost začne že pri načrtovanju ter nadaljuje pri oblikovanju, gradnji, prenovi, vzdrževanju in upravljanju prostora. 

Ureditev stare šole, kjer so zasnovali digitalni muzej. 

Rožec podobno opozarja, da javnega prostora ne uporablja ena sama vrsta človeka. »Pri javnem prostoru je ob tem pomembno, da ni narejen samo za idealnega uporabnika. Uporabljajo ga otroci, starejši, gibalno ovirani, kolesarji, obiskovalci in ljudje, ki prostor samo prečkajo. Dober prostor mora omogočati čim več teh načinov uporabe in biti čim bolj intuitiven.«

Sodobnost pri tem po njegovem ne pomeni zanikanja zgodovine. »Ne verjamem, da mora biti nova arhitektura videti stara, da bi spoštovala zgodovino. Ravno nasprotno. Mislim, da mora biti jasno, kaj pripada svojemu času.« Spoštovanje kraja vidi predvsem v odnosih – v merilu, materialih, krajini, vedutah in načinu uporabe.

Kako ugotoviti, ali je bil nek poseg uspešen?

Morda je to najpomembnejše vprašanje celotne zgodbe. Pri javnem prostoru odgovor namreč ni samo v fotografiji dokončanega projekta. Arhitekt Rožec pojasnjuje, da: »Zame videz nikakor ni edino merilo. Seveda mora biti prostor oblikovno kakovosten, vendar je veliko pomembnejše, kaj se z njim zgodi po tem, ko je projekt končan.«

Vizualizacija PGD Selce, enega od projektov arhitekturnega biroja Arhitektika.

In v tem je merilo uspeha presenetljivo preprosto. »Če vidiš, da ljudje prostor uporabljajo tudi na načine, ki jih sam nisi predvidel, je to pogosto najboljši znak, da je prostor uspel. Če se nekje otroci igrajo, ljudje sedijo, se srečujejo, organizirajo dogodke ali si prostor preprosto prisvojijo kot del svojega vsakdana, potem arhitektura opravlja svojo nalogo.«

Arhitekt to povzame z mislijo, ki dobro opiše tudi razliko med prostorom, ki je zgolj urejen, in prostorom, ki dejansko deluje:

»Arhitekt lahko prostor zasnuje, ne more pa mu ukazati, naj zaživi. To na koncu naredijo ljudje.«

In nadaljuje: »Zato se mi zdi, da je pri javnih projektih uspeh pravzaprav precej preprost: dober prostor je tisti, ki ga ljudje sprejmejo za svojega. In če zaradi nekega posega v kraju nastane več življenja, več srečevanja ali samo prijetnejši vsakdan, je arhitektura naredila veliko več kot zgolj lepo kuliso... Omogočila je sobivanje ljudi, živali in kraja.«

Dozidava stanovanjske hiše v Voličini, zasnovana po načrtih arhitekta Matjaža Rožeca, je bila predstavljena tudi v oddaji Ambienti na RTV Slovenija. Foto: arhiv Ambienti.

Ko bomo naslednjič šli čez Lenart …

Svetovni dan arhitekture tako morda ponuja dober razlog, da Lenart za trenutek pogledamo drugače. Ne samo skozi fasade in stavbe, temveč skozi vprašanja: Kje se radi ustavimo? Kje se lahko srečamo? Kje lahko brez težav pride človek z vozičkom, otrok, starejši ali kolesar? Kje se počutimo prijetno in kateri prostori kljub dobri lokaciji ostajajo prazni?

Odgovori povedo veliko več o kakovosti nekega kraja kot to, ali je njegova arhitektura na prvi pogled moderna ali lepa. Kajti mesto ali trg začne zares delovati šele takrat, ko njegovi prebivalci v njem ne vidijo več projekta nekoga drugega, ampak svoj prostor.