Z 31. avgustom se od poslušalcev poslavlja Radio Slovenske gorice, ki je več kot tri desetletja pomembno sooblikoval medijsko podobo območja med Dravo in Muro. Na njegovi frekvenci bo zaživel Toti radio. Ob koncu pomembnega poglavja je prvi odgovorni urednik Radia Slovenske gorice dr. Marjan Toš obudil spomine na njegove začetke, prve sodelavce in jutro 15. februarja 1995, ko so iz studia v lenarškem Rotovžu prvič zadonele besede: »Dobro jutro, Slovenske gorice.«

15. februarja 1995 ob 4.30: »Dobro jutro, Slovenske gorice …«

To so bile prve besede Darinke Čobec v mikrofon Radia Slovenske gorice, ki je tega dne začel redno oddajati na frekvenci 96,4 MHz iz studia v lenarškem Rotovžu. Pripadla mi je čast biti prvi odgovorni urednik tega radia, katerega sva okoli programske zasnove in vsebine lep čas pripravljala z njegovim lastnikom Janezom Kurbusom. Janez je imel na skrbi tudi vse ostalo, od tehnike do pridobivanja dovoljenj za začetek oddajanja. Sprva smo nameravali začeti že 1. februarja 1995, vendar smo se zaradi nekaterih birokratskih zahtev državnih organov odločili, da naj bo vse po črki zakona in da začnemo z oddajanjem 15. februarja.

Leta 1995 je dr. Marjan Toš pomagal postaviti temelje radia, ki je zaznamoval Slovenske gorice.

Naj se po več kot tridesetih letih sliši še tako vzneseno – ta datum se je zapisal v zgodovino osrednjih Slovenskih goric in v zgodovino njihovega središča, Lenarta. Zato ga tudi najdemo na zgodovinskem traku v mestnem središču pod tržnico in na časovnici, ki je objavljena v novi monografiji, izdani ob 830 letnici doslej znane prve omembe Lenarta v zgodovinskih virih. Radio Slovenske gorice je ob sredi devetdesetih let minulega stoletja za širše območje Slovenskih goric in je občutno obogatil medijsko podobo teh krajev. Kljub vzponom in padcem, brez katerih v življenju ne gre, je novi medij uspešno opravljal svoje poslanstvo, pridobil si je lepo število poslušalcev tudi izven Slovenskih goric in sledil zahtevam časa. Po preselitvi iz Rotovža v lastne prostore na Jurovski cesti je bilo delo mnogo lažje in postal je del slovenske mreže lokalnih radijskih postaj, ki so prepletle celotno Slovenijo. Za opravljeno delo se je treba lastnikom in sodelavcem zahvaliti za trud, srčnost in predanost. Mnogim pa tudi za zvestobo radijskemu mikrofonu. Kot dolgoletni radijec in sodelavec Radia Maribor in radia Ljubljana lahko rečem, da je prvi stik z mikrofonom tako, kot prvi poljub dekleta. Enostavno ga ne pozabiš nikoli. Kljub temu, da sem bil odgovorni urednik Radia Slovenske gorice krajši čas, sem mu dal del duše, del samega sebe in skupaj z marljivimi sodelavci ter sodelavkami pomagal graditi temelje, ki so očitno vzdržali. Verjamem, da bo ime radia ostalo v javnem in tudi v zgodovinskem spominu. Čas je neusmiljen, ekonomski pritiski in interesi meljejo s težkimi mlinskimi kamni in se jim včasih ni mogoče izogniti. To pa je zgodba, ki jo poznam zelo površno in je ne bi želel komentirati. Sem pa prepričan da bo radijsko valovanje po Slovenskih goricah še naprej sveže in razburkano, kot se za valove tudi spodobi. Za preživetje je treba večkrat staro umakniti pred novim – pri tem pa ne pozabiti, kaj je bilo najprej. Jajce ali kokoš?

Ob začetku oddajanja, 15. februarja 1995 ob 5. uri zjutraj, je poslušalce prva pozdravila Darinka Čobec. Foto: Slavko Rajko

Čutim se odgovornega, da v tem »blitzkrieg« sprehodu po 15. februarju 1995 omenim najtesnejše sodelavke in sodelavce mladega radijskega kolektiva. Lastnik in direktor je bil Janez Kurbus, Lenartčan, doma iz Porčiča, novinar Murskega Vala in nato Radia Maribor. Iznajdljiv, deloholik, vztrajen in potrpežljiv. Upošteval je načelo, da je treba času dati čas. Če je bilo treba, je sedel za mešalni pult in seveda tudi za mikrofon. V času mojega urednikovanja se ni nikoli spuščal vsebino ali oporekal objavam včasih tudi precej »žgečkljivih« tem. Vrata radia so bila odprta vsem in vsak je lahko povedal svoje mnenje. Seveda smo uredniško dobro vedeli, do kod lahko gremo in v mojem času ni bilo nobenih pritožb in še manj groženj s sodišči. Skušali smo vedno predstaviti obe plati medalje. V lokalnem okolju nam je bilo to večkrat izredno težko. Prvi napovedovalski par sta bila Darinka Čobec in Janez Voglar. Hitro sta se ujela, kapo dol. Drugi par sta bila Saška Lovrenčič in Dani Kaisersberger. Krasen duet, ki je znal poslušalce animirati. Kmalu smo spoznali, katere zvrsti so voditeljem pisane na kožo. Darinka in Janez sta bila zadolžena za zahtevnejše informativne oddaje, poročila nasploh in kar moram zapisati, tudi za osmrtnice. Tukaj napak ni smelo biti. Saška in Dani pa sta mladostno razigrano in sproščeno vodila kontaktne oddaje in srečanja s poslušalci.

Desetletja je radio deloval v tej stavbi na Jurovski cesti. Foto: Nina Zorman

Nismo pozabili niti na humor; blestel je Samo Tuš – Korl, voličinski rojak, namazan z vsemi žavbami, ki je ob nedeljskih dopoldnevnih z oddajo Po domače - malo drugače, spravljal v delirij poslušalce od Radgone do Lovrenca na Pohorju in od Svete Ane do Destrnika. Kadar je kakšno »žaltavo razdrl«, smo tudi sodelavci v studiu in pisarni prasnili smeh. Korl je bil humorist, ki je spoštoval osnovno dostojanstvo človeka in ni nikogar žalil. Zato je pri meni užival velik ugled tudi pozneje, ko me več ni bilo na Radiu. Šport je imel v rokah Darko Rebernik, učitelj telesne vzgoje, športnik in poznavalec športnega dogajanja v domačem okolju. Razumel je vlogo lokalnega radia in prinašal v eter dragocene novičke o dogodkih, ki bi sicer ostali pozabljeni. Spomnim še se žal mnogo prezgodaj pokojne Metke Perko, ki so jo dobro uvedli v radijsko delo, saj je kmalu postala poklicna napovedovalka na Radiu Maribor. Prišla je tudi nova odgovorna urednica Tatjana Letnik, pa Zmago Šalamun in Danilo Muršec … ter še mnogi drugi, ki jih nisem poznal. Moje urednikovanje se je izteklo, vmes sem doživel še srčni infarkt, daljšo rehabilitacijo in sprejel odločitev, da je treba zase nekaj narediti. Radiu Slovenske gorice sem pomahal v slovo in ostal sodelavec Radia Maribor za oddajo »Iz Slovenskih goric«. Z njo sem začel kot prvi redaktor davnega leta 1978 še pred odhodom na služenje v JLA. Kasneje me je radijska pot zanesla še do Ptuja, potem pa v znanstveno raziskovalno sfero. A prve res ne pozabiš nikoli – ljubezni do mikrofona namreč in to srčni radijci še kako dobro vemo.

Na Radiu Slovenske gorice sem bil kasneje nekajkrat gost v oddajah o zgodovini Lenarta in o ekologiji. Potem pa so se vrata radijske hiše na Jurovski cesti zame zaprla. Name so pozabili tudi lani, ko so praznovali 30-letnico delovanja. Tega jim nisem zameril, ostal pa je grenak priokus, da si vabila zaradi slabega dela najbrž nisem zaslužil. Kdo neki bi vedel. Sem pa se spomnil znanega pregovora, »da krogla in medalja redko zadeneta prave prsi«. Bo že držalo.

Novi radijski ekipi, ki prevzema dediščino Radia Slovenske gorice, želim uspešno delo in veliko drznih potez v dobro mirnega valovanja po krajih med Dravo in Muro. Vaše dobro delo bodo najbolje nagradili poslušalci.

Dr. Marjan Toš, prof., muzejski svetovalec