Verjetno ga ni prebivalca Slovenskih goric, ki ne bi poznal gostilne in picerije Vinska trta v središču Spodnje Voličine. Začetki gostinstva Fekonja segajo v leto 1970, ko je Brigita Fekonja sredi Spodnje Voličine odprla lokal po imenu Brigita.

Dedek preuredil hlev

»Gostilna v najstarejši stavbi v Voličini se je takrat zapirala in moj dedek Ivan Lorber je rekel, da brez gostilne v Voličini ne moremo biti, zato je preuredil stari hlev in avtobusno postajališče ter ga predal svoji hčerki, moji mami. Pred 56 leti je bila to navadna vaška gostilna, kakršne so pač včasih bile – brez jedilnega lista in brez kuhinje. Včasih je mama na primer doma skuhala golaž in ga postregla gostom, dobili so lahko narezek, kakšno klobaso in to je bilo to. Leta 2000 pa se je upokojila in lokal je prešel v moje roke,« pripoveduje današnji lastnik Boštjan Fekonja. »Čeprav sem od malega govoril, da bom gostilničar, ko bom velik, z mamo in stalnimi gosti sem tudi ure in ure preživel v gostilni, sem se izobrazil za strojnika, a vendarle takoj sprejel ponudbo o prevzemu.«

Simbolično ime

Z ženo Petro, ki je danes zadolžena za strežbo, on pa za kuhinjo, sta lokal preuredila v picerijo in gostilno ter ga preimenovala v Vinska trta. »V imenu se skriva kar nekaj simbolike. Oče se je ob službi ukvarjal tudi z vinogradništvom, poleg tega pa ob gostilni rasteta kar dve potomki Stare trte. Viničar mag. Tone Zafošnik, ki je pred propadom rešil najstarejšo trto na svetu, ki raste na mariborskem Lentu, nam je prvi cepič podaril, ko smo leta 2000 lokal odprli, čez tri leta, ko se je rodil prvi sin, pa smo dobili še en cepič.«

Gostilno Vinska trta danes vodita Boštjan in Petra Fekonja. Foto: Senka Dreu

V Vinski trti, ki slovi po picah, rebrih in perutničkah iz krušne peči, v ponudbi pa so poleg vsakodnevnih malic tudi morske in druge jedi, imajo danes osem redno zaposlenih, pomagajo pa jim še študentje in en upokojenec. »Naša ekipa, večinoma pri nas delajo domačini, ostaja več ali manj nespremenjena, v njej je na primer tudi gospa, ki se bo po 37 letih dela pri nas kmalu upokojila.«

Vzponi in padci

Ker gostinstvo spada v občutljivo panogo turizma, ki se hitro odziva na zunanje dogodke, varnostne razmere in gospodarska gibanja, so tudi v Vinski trti že občutili vzpone in padce. »Kar hudo je bilo ob gospodarski krizi 2008, ki smo jo pri nas občutili z zamikom, tam nekje leta 2012. Do takrat se je v Voličini ogromno gradilo, delala se je tudi pomurska avtocesta, zato smo imeli ogromno dela zlasti z malicami. Potem se je pa čez noč vse ustavilo. Drug udarec je bila pandemija korona virusa, kjer smo doživeli tako rekoč popolno zaprtje. A zaposlenih nismo odpustili, pač pa smo jih dali na čakanje in smo nekako preživeli, nato pa uspeli ekipo znova sestaviti iz starih članov, na kar sva z ženo zelo ponosna.«

Mali Boštjan pred mamino gostilno Brigita Foto: osebni arhiv

Če smo v začetku dejali, da gostilno Vinska trta pozna tako rekoč vsak Slovenskogoričan, pa je treba izjavo resnici na ljubo popraviti, kajti v Voličino danes prihajajo gostje od vsepovsod. »Največ je seveda še zmeraj domačinov, pa tistih iz Lenarta in Korene, a imamo tudi vse več gostov iz drugih delov Slovenije in tujine.

Gostje od blizu in daleč

Tujci se vozijo na ali z morja, kje v bližini prespijo, jedo pa nato pri nas. Tako smo nedavno med drugimi gostili turiste iz Barcelone, Amsterdama in Londona, imamo pa tudi goste iz Nemčije, ki že leta dopustujejo na Hrvaškem in se pri nas ustavijo na poti tja in nazaj.«

Ali zato razmišljajo o tem, da bi uredili tudi prenočišča, ki jih v bližini ni? »Ideje seveda so, a je takšna širitev posla odvisna tudi od tega, kakšen bo interes za nadaljevanje naše zgodbe pri sinovih Alexu in Teu. Bi pa bilo za začetek dobro, če bi kje v Voličini uredili postajališče za avtodome,« sklene Boštjan Fekonja.