Dobri dve leti je že tega, kar je v objemu zelenih Slovenskih goric, v Dražen Vrhu v občini Sveta Ana, nastal Mohanji center miru. Prvi v Sloveniji, a še zdaleč ne edini na svetu, saj podobne centre najdemo na vseh koncih, od Južne Afrike, ZDA, Avstralije, Škotske do Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Slovenije, načrtujejo pa odprtje še novih. Osnovna filozofija centra je ustvarjanje boljšega sveta za prihodnost z negovanjem sočutja, nenasilja in brezpogojne ljubezni do sebe, vseh bitij in planeta. Za človekoljuba in duhovnega učitelja Mohanjija je namreč humanost najprimernejša religija, in to humanost onkraj vseh meja: onkraj kast, ras, narodnosti in kultur.

Paula Vouk pred ogrado jelenov in košut Foto: Senka Dreu

Življenje brez vsakega nasilja

Gre za teme, ki so danes še kako aktualne, saj so na resnih preizkušnjah. Vse več je vojn, ki se ne dogajajo več nekje daleč proč, ampak celo v naši bližini, nepremišljeno posegamo v naravo in smo v veliki meri krivci za podnebne spremembe. Še vedno nam tudi ni dovolj mar za dobrobit živali, kar na primer dokazujejo tudi zapleti glede ukinitve reje kokoši v kletkah in prepovedi kirurške kastracije pujskov brez uporabe anestezije in analgezije.

»Verjamemo, da dokler bomo nasilni do živali, bomo takšni tudi do ljudi.«

»V našem centru, kjer je svoj dom našlo kar nekaj 'rešenih' živali, ki so zdaj del skupnosti: to so jeleni in košute, race in goske pa tudi muce in kužki, ne jemo mesa, pravzaprav smo vegani,« pravi prostovoljka Paula Vouk. »Poleg ahimse (nenasilja, op. p.) nas Mohanji uči, da pravo bogastvo izhaja iz tega, kar dajemo Zemlji, ne iz tega, kar ji vzamemo. Naše vodilo je torej, da ji več damo, kot vzamemo.«

Mohanji s soprogo hrvaško-srbskega rodu Devi Mohan, ki je ključna članica Mohanji fundacije. Foto: osebni arhiv

Mohanji je tudi ustanovitelj več dobrodelnih in neprofitnih organizacij, ki združujejo prostovoljce po vsem svetu, da v družbi širijo dobroto in sočutje. Danes so te institucije registrirane v približno 15 državah, Mohanjiju pa ljudje sledijo v več kot 80 državah.

Naleteli na mešan sprejem

Center in njegove prostovoljce je dokaj tradicionalno lokalno okolje sprva sprejelo z nekoliko mešanimi občutki in nezaupanjem, priznava Voukova. »Marsikaj smo doživeli, tudi kaj negativnega, največ zaradi strahu pred drugačnim in neznanim, v glavnem pa so izkušnje dobre. Zlasti je pomembno, da se dobro razumemo z neposrednimi sosedi in da veliko delamo s šolarji. Tudi sicer nas otroci radi obiščejo. Še posebej so jim zanimive živali pa tudi energija ob ritualih v templju.«

Nekatere je namreč skrbelo, da bo v Dražen Vrhu živela indijska sekta, ki bo delovala v nasprotju z večinsko katoliško vero.

»Mi smo seveda daleč od kakšne sekte, saj sekta temelji na strahu in manipulaciji, pri nas pa je poudarek na individualnosti in svobodni volji. Tudi ne živimo v skupnosti, pač pa prihajamo sem kot prostovoljci. V centru v Dražen Vrhu trenutno stalno bivata dva: Srbkinja in Nizozemec, ki skrbita za posestvo in živali,« pojasnjuje, ko mi razkazuje majhen košček raja, ki so si ga ustvarili v mirnem okolju, tik ob meji s sosednjo občino Šentilj.

Od templja do kavarne

Poleg ograd za živali, ki se pred vročim soncem skrivajo v senci dreves, mi pokaže kuhinjo, v kateri že diši po veganskem kosilu: pleskavici z zeljno solato in sladici iz domačih sliv. Pelje me do templja, v katerem opravijo dnevne obrede, prostora, kjer z udeleženci izvajajo jogo, meditacijo, zavestno hojo in detoks dihanje, in slednjič do ljubke kavarnice Ahimsa, ki so jo uredili letos in iz katere se razprostira čudovit pogled na bližnje griče. V njej za zdaj dobijo vegansko kavo le udeleženci raznih tečajev in aktivnosti, ki jih organizirajo, za širšo javnost pa bo odprta takoj, ko jo bodo registrirali kot kmečki turizem.

Kavarnica Ahimsa bo s svojo ponudbo veganske kave kmalu odprta tudi za širšo javnost. Foto: Senka Dreu

In kako se je magistrica matematike in fizike znašla v Mohanjijevi družini, zapustila rodno Primorsko in se nastanila v bloku na drugem koncu Slovenije - v Sveti Ani? »Od nekdaj sem čutila potrebo pomagati ljudem; med drugim sem še kot deklica inštruirala matematiko. Prišel je trenutek, ko sem bila na dnu in naključje je hotelo, da sem prav takrat srečala Mohanjija, ki me je 'pobral', za kar sem mu zelo hvaležna.«

»Je že tako, da se človekova duhovna pot običajno začne šele takrat, ko je nesrečen. Bolečina je tista, pa naj bo fizična ali psihična, ki nam pomaga rasti.«

»Tako je bilo pri meni, pri mnogih drugih, nenazadnje tudi pri Mohanjiju. Sam je prav tako imel težko življenje, doživel je smrt svojega otroka, razpad prvega zakona, pestile so ga zdravstvene in poslovne težave, skratka, šel je skozi vrsto izzivov sodobnega sveta. In se tudi sam pobral in si ustvaril novo življenje. V kratkem ga pričakujemo v Dražen Vrhu, tokrat v prvi vrsti prihaja zaradi svojega psička, ki ni najboljšega zdravja.«