Občina Lenart je ob slovenskem kulturnem prazniku pripravila proslavo, kjer je bila slavnostna govornica dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe. Njen nagovor zbranim je požel bučen aplavz in sprožil v ljudeh, da so o slišanem pričeli razmišljati in se pogovarjati. Nagovor objavljamo v celoti, da morda še koga nagovori.

Spoštovani!

Prešernov dan je za nami, žarometi osrednje proslave so ugasnili. Zato je toliko bolj poseben in lep občutek, da z nocojšnjim večerom v osrčju Slovenskih goric počastimo Prešernov dan in praznovanje slovenske kulture raztegnemo vse do konca delovnega tedna. In upam ter verjamem, da bomo kulturo praznovali in v vsakdanu živeli še naprej. Kajti kultura ni samo nekaj, kar praznujemo. Tudi ne samo nekaj, kar bi ustvarjali poklicani. Kultura je vse, kar živimo. To, kako živimo.
     Pomemben del kulture je seveda tudi umetnost, ki je ustvarjalni izraz posameznikovih čustev, doživljanj, izkušenj, za visoke umetniške dosežke na različnih področjih so bile pravkar podeljene tudi državne nagrade posameznikom s področij literature, slikarstva, filma in režije, glasbe, skladateljstva, arhitekture, vizualnih umetnosti. Da, vse to je umetnost.
     Ne morem mimo očitnega. Umetnost je bila tudi recitirana pesem, ki smo jo slišali, ko so se nastopajoči že bili priklonili občinstvu Cankarjevega doma minuli torkov večer, po tem, ko so se na zaslonih odvrteli napisi odjavne špice. Pa je bilo to tudi kulturno? Kulturi atributi provokacije, oporekanja in samovolje ne pritičejo. Kultura ne more razdirati in prevračati, mora presegati. Na tak večer človek moleduje s pesnikom:
             »De bi nam sŕca vnel za čast dežele,
             med nami potolažil razprtije,
             in spet zedinil rod Slovenš’ne cele!«
     Govorimo namreč tudi o poslovni kulturi, politični kulturi, o kulturnem vedenju pri mizi ali v gledališču. V okviru teh okolij se naučimo in otroke vzgojimo, kaj je prav, spodobno in pričakovano v neki kulturni sredini glede na okoliščine. In narodi se ločimo med seboj po svoji kulturi. Po tem, kar nas povezuje in dela nekoliko posebne, ugledne, specifične s svojimi načini obnašanja, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Svobodna volja posameznika mora trčiti ob meje družbeno sprejemljivega in dopustnega, da lahko govorimo o kulturnem sobivanju in demokratični družbi. Človekova svoboda ne bi smela biti razumljena kot individualna pravica jaza, ki mu je dovoljeno vse. In če po svetopisemsko citiram Josepha Fabryja: »Božja obljuba Noetu, da ne bo nikoli več odprl nebesnih zapornic in poslal nad svet še enega vesoljnega potopa, ne izključuje možnosti, da bi zapornice pogube lahko odprli sami.«
     Ker latinska beseda, iz katere izhaja izraz kultura, pomeni vzgojo, izobraževanje, spoštovanje, prvotno izpeljana tudi »obdelovati (polje)« oziroma »gojiti«. Na njivi ali na vrtu gojimo vrtnine, v vrtcu pa naj bi vzgajali otroke. Gojimo tudi medsebojne odnose. Odnos do zemlje, okolja, hrane, zraka in vode je prav tako del kulture nekega naroda. Kultura širše predstavlja skupek vrednotenja vseh človeških dejavnosti, posameznika in družbe, materialne in nematerialne dediščine. Želi biti nekaj najbolj žlahtnega, kar človeka dela človeka. Umetnost kot del kulture je torej uresničitev raznovrstne človeške ustvarjalnosti. Je uresničenje iskanja slutenega in presežnega. Umetnost je nekaj, kar doživljamo. To, kar živimo, pa je naša kultura. In z medsebojnimi odnosi to kulturo oblikujemo, kot posamezniki, kot skupnosti.
     Grški zgodovinar Diógen Laercij je v začetku 3. stoletja zapisal: »Kultura je okras v blaginji in zatočišče v stiski.«
     Prva in najstarejša slovenska založba Celjska Mohorjeva družba je živ dokaz tega rekla. Literatura je prav tako ena od vej umetnostnega ustvarjanja in velik del mojega vsakdana. Časi so taki, da si kakšno knjigo tu in tam vendarle v glavnem lahko privoščimo. Predvsem so nam knjige v slovenskem jeziku na voljo na vsakem koraku. Naročimo jih lahko s hitro dostavo in s klikom v spletnih knjigarnah, poceni jih ponujajo celo v trgovinah s špecerijo. V Sloveniji letno izide več kot 5000 knjig in po količini izdanih knjig na število prebivalcev smo v svetovnem vrhu. Odlično imamo organizirane knjižnice, kjer si tako rekoč vsako knjigo, ki v Sloveniji izide, lahko brezplačno ali za res simbolno letno članarino izposodimo. Pestro dogajanje spremljam tudi v Knjižnici Lenart. Vse nam je na dosegu roke. Časi blaginje, bi torej lahko rekli, kar se tiče dostopnosti slovenske knjige in kulture nasploh. Pa vendar vse raziskave kažejo, da polovica Slovencev letno ne prebere nobene knjige. Zadovoljimo se z dnevnimi spletnimi novicami in v vse manjši meri s časopisi. Posledično razumljivo raziskave opozarjajo na upad bralne pismenosti med Slovenci. Mark Twain je zapisal, da človek, ki ne bere, nima nobene prednosti pred ljudmi, ki ne znajo brati.
     Knjiga nas ponese kamor koli v prostoru in času, tudi takrat, ko sedimo v mirnem domačem okolju. Kdor bere, živi mnogo življenj. Branje je najuspešnejše prizadevanje, kako biti srečen. Človek namreč postane del vsega, kar je prebral. Vse, kar prebereš, postane del tebe. Branje širi obzorja, oblikuje naša notranja stališča, nas izziva, da se do prebranega opredelimo in oblikujemo svoj nazor na podlagi lastnih presoj, brez drugih vplivov. Knjiga zahteva čas in nas uči potrpežljivosti. V knjigi se soočimo s težavami in strahovi, razvijamo empatijo in se učimo življenjskih pravil. Glasno branje z otroki je ena najlepših priložnosti za vzpostavitev čustvene varnosti in osebnega zaupanja. Z branjem ne obračamo le strani, ne beremo le besed, s knjigo v rokah držimo sanje, upanja in vsa znanja sveta.
     Tudi zame je najlepši kraj na svetu – med platnicami dobre knjige. No, takoj za Slovenskimi goricami.
     Zato pravi grški zgodovinar, da je kultura v času blaginje okras, lahko bi rekli privilegij védenja in razkošje. In pravi, da je zatočišče v stiski. O tem zgovorno priča izjemen slovenski primer iz leta 1918. V letu svetovnih grozot brez primere, ko se je končala prva svetovna vojna, je imela Mohorjeva družba največ članov v svoji zgodovini, 90.512 naročnikov na letno Redno zbirko knjig. To je najvišja naklada, ki so jo kdaj dosegle mohorske knjige. Znamenita Redna zbirka neprekinjeno še zmeraj izhaja vsako leto, kot je tedaj, a povprečna naklada knjige v Sloveniji je danes 500 izvodov, in o takratnem založniškem dosežku seveda ni mogoče niti sanjati. Kaj je bilo tisto, kar ga je omogočilo? Knjiga je bila zatočišče v stiski.
     Mohorjeva družba je branila in varovala, kar je bilo narodu najdražje in najsvetejše – slovenski jezik in slovensko narodno zavest. Knjiga je resnično povezala Slovence kot Mohorjeve naročnike. Ta velika mohorska družina je bila dokaz, da se narod prebuja in hrepeni po zdravi omiki. Naročnina na Mohorjeve knjige in imenik – seznam naročnikov v Mohorjevem koledarju – sta bila izraz pripadnosti slovenstvu in dejanje upora proti pritiskom vseh treh totalitarizmov. Število naročnikov na Mohorjeve knjige je namreč naraslo tudi ob koncu druge svetovne vojne, v času, ko v načrtih agresorjev nove Evrope Slovencev kot naroda in političnega dejavnika sploh ni bilo. Mohorjevke so v za slovenski narod najtežjih letih dosegle tako rekoč vsako slovensko družino. Prepričana sem, da ste te stare izdaje tudi vi in vaše prejšnje generacije našli v kakšnih starih kredencah ali na podstrešjih.
     Knjiga je bila zatočišče v stiski. Mohorjeva družba je prva organizacija v slovenski zgodovini, ki je povezala in duhovno zedinila Slovence celotnega etničnega ozemlja. Naredila je slovensko literaturo in slovenski narod. Uspeh Mohorjeve je stal visoko nad velikimi sosednjimi narodi, ki so se čudoma ozirali na našo knjižno produkcijo. Kar se je v zgodovini slovenskega naroda od srede 19. stoletja naprej pomembnega zgodilo, je zabeležil znameniti Mohorjev koledar, ki od 1858 leto za letom nepretrgoma izhaja do danes, torej že 165 let, in ostaja pomemben vir zgodovinarjem in raziskovalcem. Zbirka Slovenske večernice je od koledarja mlajša le za dve leti in je najstarejša knjižna zbirka na Slovenskem in verjetno tudi najobsežnejša. Dr. Miran Hladnik je zapisal, da so večernice »drugo ime za slovensko bralno kulturo« in da smo Slovenci kulturna nacija postali »v veliki meri po zaslugi Slovenskih večernic, ki so branje leposlovja zasidrale kot množično dejavnost.« Vsa velika književna imena 19. in začetka 20. stoletja so pisala za Mohorjevo družbo, 30 let je bil njen urednik Fran Saleški Finžgar, s katerim je založba doživela nov razcvet, knjige je oblikoval Jože Plečnik in številni drugi priznani umetniki.
     Slovenski kulturni dan kot državni praznik obeležujemo na dan smrti največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna. Želim si, da bi ga praznovali na njegov rojstni dan, 3. decembra. Prav lahko pa bi ga praznovali tudi ob obletnicah škofa Antona Martina Slomška, domoljuba, prvega zaslužnega, da je tukajšnjo Štajersko ohranil slovensko. Vemo, da sta bila Prešeren in Slomšek sodobnika, Slomšek le dober teden dni starejši od pesnika, v Ljubljani sta se srečevala na liceju, pozneje pa tudi v Celovcu, ko se je Prešeren pripravljal na strokovni izpit, Slomšek pa je bil duhovni vodja v semenišču. Slomškovo zavedanje, ko je bil star komaj 21 let, da Slovenci potrebujemo knjige v slovenskem jeziku, ki bodo ljudstvo izobraževale, spodbujale pismenost in omogočale poglabljanje krščanske vere, prinesle gradivo za šole ter strokovna in gospodarska znanja, razvedrilo in vsesplošno omiko v maternem jeziku, se je po njegovih gorečih prizadevanjih, številnih neuspehih, ki niso omajali njegove vztrajnosti, po sodelavcih Andreju Einspielerju in Antonu Janežiču v času po marčni revoluciji in družbeno plodnejših razmerah vendarle udejanjila v ustanovitvi Društva svetega Mohorja 30 let kasneje, 27. julija 1851. To je rojstni dan Mohorjeve družbe, ki se je zaradi raznarodovalnih pritiskov leta 1919 bila prisiljena iz Celovca, kjer je bila ustanovljena in kjer je zgradila svoj Mohorski dom in tiskarno, umakniti na Prevalje. Približno istočasno je bil s Koroške izgnan prošt Gregor Einspieler, svojčas tudi Mohorjev odbornik, ki je svoje plodno duhovniško in narodnoprebudno življenje sklenil pri Svetem Juriju v Slovenskih goricah, v tem času pa se je družil tudi z lenarškim županom dr. Milanom Goriškom in koroškim rojakom, sodnikom dr. Ožboltom Ilaunigom. Na Prevaljah je Mohorjeva družba v skromnejših razmerah delovala plodnih 8 let, leta 1927, torej istega leta, kot je v večnost odšel Gregor Einspieler, pa se je preselila v Celje, kjer ima sedež že 96 let. Medtem so spremembe državnih meja slovenskim knjigam onemogočile, da bi jih lahko dostavljali med Slovence, ki so se znašli v italijanski državi, zato je bila tam prav pred sto leti ustanovljena sestrska Goriška Mohorjeva družba. V Celju so do konca 2. svetovne vojne tiskali Mohorjev koledar tudi za Koroško, saj je bilo Mohorjevi v Celovcu delovanje prepovedano, premoženje pa zaplenjeno, svoje delo je obnovila po letu 1947. Klen slovenski in mohorski duh je ostal in tako danes tri Mohorjeve družbe delujemo kot samostojne založbe v treh različnih državah, a v enotnem slovenskem kulturnem prostoru in v sestrskem sodelovanju.
     Ko je Slomšek po zgodnji izgubi matere ostal tudi brez ljubečega doma, mu je ostal notranji dom, kamor se je lahko umaknil. To je bila knjiga. Alojz Rebula v Slomškovem življenjepisu zapiše, da je Slomšek imel velikansko vero v knjigo, kot je niti Prešeren ni imel. S svojim pogumnim družbeno-političnim in kulturnim delom je pomembno zaznamoval slovensko nacionalno identiteto. Naš prvi prešernoslovec France Kidrič je Slomška imenoval kot eno največjih osebnosti za Cirilom in Metodom, ki je po Trubarju postavil temelje naše slovenske samobiti, naše narodne zavesti.
     Srečanje z umetniškimi deli, doživljanje umetnosti, njene lepote, tudi resnice in ljubezni v človeku rodi občutek izpolnjenosti in nagovorjenosti. Tudi prebrana knjiga je deljena izkušnja.
     To se mi je nedolgo tega prav po proustovsko zgodilo ob branju knjige Nataše Kramberger. Pisateljica je s preprostimi besedami o kuhani runi v svinjski kuhinji v meni v hipu živo obudila davno pozabljeni vonj, z njim pa najlepše spomine nekdanjih niti domačnosti iz dni, ko ura še ni odmerjala časa in so bile Slovenske gorice tudi moj otroški počitniški raj. V takih trenutkih se te knjiga dotakne, kot bi kdo razgalil tvojo dušo.
     Tako svoje domače kraje pretresljivo čuti tudi pesnik Tone Kuntner:
             »Tu smo zagledali luč sveta,
             luč svojega prvega dneva,
             sinovi in hčere te domačije.

             Ta luč sveta je zdaj luč srca,
             ki nam razseljenim milo sveti
             kot luč spomina in upanja.«
     Ali kot je Cankar razumel: »Treba je najprej, da mi vsi spoznamo in občutimo: to je naša umetnost, vonj naše prsti, pesem našega polja, naših gajev in gozdov; to je naša domovina, kakor se gleda sama v čistem ogledalu duše naših slovenskih umetnikov,« kajti »/p/esnikov se sploh ne da in se jih ne sme razlagati; če je poet razlage potreben, ne more biti mnogo prida. Kar je v pesništvu najimenitnejšega, se ne da prijeti, uživa se kakor duh cvetic.« Ali kot vonj lenarških žemljic, bi dodala jaz, tistih, ki jih je stric nečakom prinašal z občasnih nakupov v trgu, ki je danes veliko mesto, in so bile slajše kot katere koli prej in katere koli potlej.
     Ob stoletnici Prešernovega rojstva je Mohorjev koledar za leto 1901 zapisal: »Pesništvo mu je bila sveta stvar in učil se je, mnogo učil, da je dobil tisti okus, ki je za umetno pesem potreben./…/ Njegova pesen je umetna in domača. Pesnik čuti ne samo s posamičnim človekom, ampak tudi s celim narodom.« Čut z narodom, z njegovo tragiko in upi v Prešernovih pesmih ostaja ponosen ideal na piedestalu slovenske kulture. Zato je tudi postal nacionalni simbol. S Cankarjevimi besedami: »Pesnik bodi narodu učitelj in voditelj, mu kaži ideale, za katerimi naj stremi, da doseže svoj časni in večni blagor …« In tudi predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič, avtor monumentalnega, prvega izvirnega Leksikona likovne teorije, ki je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel leta 2015, je opozoril, da smo svoja vsakdanja pojmovanja nevajeni staviti na raven ideala. To razumem kot klic, da v svojih narodnih in kulturnih zadevah obudimo nekdanji Slomškov pogum in Prešernovo vizijo. Da odločno povemo, kaj želimo, da kultura je in kaj kultura ni. Da politična zloraba ne sodi v kulturni hram. Da bi v časih našega obilja, ko nedaleč severno od nas divja nepredstavljiva vojna in je na vzhodu v eni sami noči za celo mesto življenj vzela naravna katastrofa, mi, suvereni Slovenci, Prešernov sen, ne zdrsnili v lahkotno samoumevnost, ko bi se brez zunanjih sovragov, ki so nas v zgodovini vedno znali poenotiti, ne znali upreti »očetov razprtijam«, ki nam grozijo z odpiranjem zapornic lastnega vesoljnega potopa.
     A … »Vremena bodo Kranjcem se zjasnila, Jim mil'še zvezde kakor zdaj sijale,« je ostaja svetla pesnikova napoved. Naj torej naši različni pogledi ne kalijo naše enotnosti v oblikovanju slovenske in kulturne zavesti, naj dnevno agendo oblikuje to, kar nas združuje. In naj bo vsak dan praznik življenja in življenje vsak dan praznovanje kulture.
     In še eno je gotovo. Prva slovenska založba bo ostala Slomškov branik kulture, tradicije in slovenstva. Gradila bo na izrednih zaslugah naših prednikov in temeljih naše kulture, s spoštovanjem do lepega, dobrega in do tradicije, iz katere je v sodobnosti mogoče črpati sveže in navdihujoče bogastvo navdiha mladih rodov slovenskih pesnikov in pisateljev.
     Saj »slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja«!
     Naj se tako izteče tudi ta večer, saj smo v prijetni družbi umetniških ustvarjalcev. Vedno pa dobrodošli tudi v družbi Mohorjeve knjige!

Dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe