BRANKO ŠÖMEN: MOLITEV ZA JASENOVAC , Znanstveno raziskovani center SAZU, Ljubljana 2023, 148 str.
Ob letošnjem mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je ZRC SAZU izdal novo knjigo Branka Šömna z več kot pretresljivim naslovom Molitev za Jasenovac. Avtor, ki je slovenski javnosti dobro znan kot pesnik, pisatelj, scenarist, filmski kritik, vodilni poznavalec zgodovine prostozidarstva na Slovenskem in publicist, je s tem naslovom izpostavil značaj najhujšega koncentracijskega taborišča na Balkanu, hrvaški Jasenovac v Neodvisni hrvaški državi (NDH) 1941 – 1945. Jasenovca se je oprijela oznaka »balkanski Auschwitz«, saj so bila grozodejstva, ki so jih izvajali ustaši v tem taborišču ob reki Savi celo hujša od grozot, katere so doživljali taboriščniki v Auschwitzu oz. Auschwitz – Birkenau. Šömen je literarno spretno in prepričljivo opisal usode taboriščnikov v Jasenovcu, njihovo razčlovečenje in še danes nerazumljive metode množičnega ubijanja ljudi. Osnovno orodje pri tem je bil nož – »srbosjek«. Iz njegovega pisanja se zrcalijo usode posameznikov in skupin, ki so doživljali negotove dneve, včasih pa celo ure in minute, preden jih je dosegel ustaški »srbosjek« ali težki kij. Gre za izjemno dobro zasnovano in napisano knjiga, ki seveda ni nobena znanstvena monografija ali zgodovinska kronologija o tem taborišču (kar sploh ni bil avtorjev namen), a nam kljub temu o tem kraju trpljenja pove vse. Treba jo je skrbno brati in tudi med vrsticami iskati poglavitne poudarke, s katerimi nam avtor verodostojno niza slike in mozaike o še vedno nepredstavljivih usodah taboriščnikov, vključno s tragedijo sedmih slovenskih duhovnikov in množičnim pogromom nad Romi – »Cigani« jih imenuje pisec, kar ni nikakršna slabšalnica.

Branko Šömen je v zelo kratkem uvodu z naslovom Spominska plošča pravilno zapisal, da »ne bomo nikoli izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«: vsak dan nastajajo nove zgodbe, odlomki iz spominov, kako je bilo in kako ni bilo in kako bi bilo lahko, če … Življenje ponuja zgodbe, potem ko je smrt odvzela ljudem njihove obraze, usode in sanje. Jasenovac ni izjema, celo potrdilo je, kako je bilo, in to so tragedije, ki so nastale kot žlahtni alkimijski zvarek, iz solza spletenega trpljenja, iz ščepca naivnosti po vonju meščanskih skrinj, obledelih družinskih fotografij, skritih gramov zlata, sproženih spominčic iz zaklenjenega herbarija, iz vsega, kar je ostalo na dnu kartonastih kovčkov brez naslova, med najdenimi muzejskimi predmeti, med mrtvimi spomini živih taboriščnikov, ki so preživeli grozo neopisane grozote«.

Knjiga je razdeljena na šest smiselno zaokroženih poglavij. Vsako od njih je zgodba zase, a na koncu so vse zgodbe zlite v eno samo »molitev« za tisoče pobitih in zaklanih ljudi. Prvo poglavje ima naslov Tretji hram in predstavlja začetek te tragedije in odnose med ljudmi, kateri so še do včeraj »skupaj brali iste čitanke«, v vojni pa so ostali na različnih bregovih. Celo kot smrtni sovražniki. To poglavje je polno simbolike in skicira razmere in položaj v NDH ob njeni ustanovitvi aprila 1941 ter ukrepih, ki so bili sprejeti v skladu z ustaško ideologijo zoper Srbe, Jude, Rome, komuniste, prostozidarje in antifašiste. Drugo poglavje nosi naslov Homilija in je posvečeno slovenskim duhovnikom, zaklanim v Jasenovcu leta 1942. V Jasenovcu je skupaj umrlo sedem slovenskih duhovnikov: Franc Grobler, Franc Ksaverij Kač, Janez Kodrič, Franc Orešnik, p. Anzelm Polak, Janez Rančigaj in Jakob Sem. Vsi so bili po strahotnem mučenju in ponižanju zaklani kot tisoče drugih in kot »žive priče«. Tretje poglavje Kletka je verodostojna slika razmer v taborišču s konkretnim opisom ene od metod razčlovečenja in principov množičnega ubijanja. Sledi poglavje Rezanje kamenja, v katerem nas avtor sooči tudi z izpraševanjem vesti rabljev. »Ne morem več klati, ubijati«, se je ustaš Željko potožil zdravniku. A ko na poti iz ambulante zasliši novico o dva tisoč zajetih Bosancih s Kozare, je izpraševanja vesti konec. » Klati sovražnika je užitek. Bolje od domačih kolin«. Odvratno in sprevrženo do konca. Najbolj pretresljivo je predzadnje poglavje v knjigi z naslovom Ciganski cintor. V njem nam pisatelj oriše križev pot Romov – »Ciganov«, ki so bili v Jasenovcu pobiti na posebej grozljivi način. Knjigo zaokroža poglavje Romeo in Julija iz Jasenovca, katero nam iz množice »klavcev« potegne tudi posameznika, ki je bil po sili razmer med rablji, a je vendarle s človeško vestjo kljub hudemu tveganju zase pomagal preživeti sicer redkim taboriščnikom. Za ceno popolnega tveganja, a v neznosnem besu tako, da je ustašu namesto da bi žrtvi prerezal vrat, zasadil nož v njegove prsi in zbežal. Do Save in v njo. Branje, ki nas bo pretreslo do obisti in nas hkrati opomnilo, da je bilo »klanje« ljudi mogoče še pred 78 – timi leti, ko je tudi Jasenovac zaprl vrata. In kaj se dogaja danes?