Reka, skupaj s svojimi pritoki, predstavlja neprecenljiv vir življenja za živali, rastline in človeka. Prav tako je zelo pomembna, predvsem pa koristna, lesna vegetacija na njenih brežinah. V današnjem času se kot posledica človeških dejanj soočamo s problemom, ki tiho, a vztrajno spreminja podobo naših rek in s tem vse bolj vpliva tudi na številna druga področja življenja na Zemlji. Govora je seveda o (ne)zaraščenosti rečnih bregov. Gre za resno vprašanje ohranjanja biotske raznovrstnosti, ekološke stabilnosti in nenazadnje tudi varnosti prebivalcev.

»Drevesa v povezanem sestoju delujejo kot zvočna bariera in kot vetrolov. V zadnjih desetletjih se je podrlo vse preveč mejic med njivami in travniki, zaradi česar danes toliko bolj občutimo vsak močnejši veter, ki iz polj odnaša rodovitno vrhnjo plast zemlje. Hkati mejice v svoji senci ohranjajo vlago, ki je v poletnih dneh nujna za posevke. V tej isti senci se drstijo ribe, zavetje pa nudi tudi drugim živim bitjem vseh vrst. Dodatno koreninski sistem dreves preprečuje erozijo tal ob bregu,« pojasni Robert Šiško iz skupine Ljubitelji in Varuhi reke Pesnice v Slovenskih goricah in njenega porečja (LiVe reke Pesnice).

Reka Pesnica - prej.

Reka Pesnica - zdaj.

Obrežne lesne vegetacije pa ni potrebno imeti na obeh bregovih vodotokov. Dovolj je, če ta poteka izmenično vzdolž celotnega vodotoka. To lastnikom priobalnih zemljišč vodotokov odreja tudi Direkcija RS za vode.

Grmovje in drevesa vsaj na eni strani struge pa vsekakor ne morejo omejevati dobre pretočnosti vode v obdobjih večje količine padavin, kot je to teorija in fama zadnjih let. Vsekakor je potrebno najti kompromis, ki bo deloval v dobro vseh. Da bo poskrbljeno za raznolikost življenja v naravi in hkrati tudi za varnost ljudi, živečih v bližini vodotokov.

»Kot član Društva za proučevanje ptic Slovenije in kot zunanji sodelavec Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra, za ketere izvajam popis ptic, bobra in vidre, sem prehodil skoraj celotni porečji rek Pesnica in Ščavnica. Poznam tudi situacijo na reki Ledava.

Skrbi me predvsem, da bi reka Pesnica doživela enako zgodbo kot z rekami Ščavnica in Ledava. Reka Ščavnica je denimo vse od Spodnjih Ivanjc do Razkrižja kanal brez obrežne vegetacije. V celoti. To ni pretiravanje, temveč enostavno dejstvo, o katerem se z lahkoto prepričate tudi sami,« še doda Šiško.

Reka Ščavnica.

Reka Ledava.

V nadaljevanju objavljamo širše, strokovno podkrepljeno, pojasnilo na temo pomena obrežne vegetacije ob vodotokih, ki jo je z nami delil Branko Bakan iz Zavoda Logarica, zasebnega zavoda za proučevanje, ohranjanje in promocijo naravnih in kulturnih krajinskih elementov, Brezovica.

»Sprehajalec v naravi lahko pogosto opazi, da so brežine manjših in večjih vodotokov zarasle z lesno vegetacijo, z grmovjem in različnimi drevesi. Morda se sprašuje zakaj je tako? Gre za naraven proces izmenjevanja različnih habitatov do stopnje gozda, kar strokovno imenujemo sukcesija, v laičnem pomenu pa s tem navadno mislimo zaraščanje neke površine. V preteklosti je namreč večji del vodotokov v Sloveniji obdajal strnjen gozd, le na mestih, kjer so bila tla preveč močvirna (npr. Ljubljansko barje, Cerkniško polje), se tak ekosistem ob vodotokih ni razvil.

Z naseljevanjem človeka v prostor se je večji del nižinskih gozdnih površin občutno zmanjšal, v glavnem na račun urbanizacije, izgradnje infrastrukture in širjenja obdelovalnih površin. Tako so ponekod ostanki nekdanjih gozdov vidni zgolj kot gozdni fragmenti v pokrajini, pojavljajo pa se tudi v ozkih pasovih vzdolž velikih rek in vodotokov. Večinoma gre za okrnjene površine nekdanjih poplavnih gozdov, kot so vrbovja in topolovja, črnojelševja, jesenovja ter sestoji hrasta doba in bresta. Taki poplavni gozdovi so se pri nas v dobri meri ohranili še vzdolž reke Mure, na zelo majhnih delih pa tudi ob stari strugi reke Drave, predvsem na njenem spodnjem toku.

Na manjših vodotokih, potočkih in rečicah, so se ozki obrežni pasovi lesne zarasti v večji meri ohranili, ker so v preteklosti razmejevale močvirne travnike in določale meje njivskih površin. Še dobrih 40 let nazaj je bilo takih habitatov vzdolž vodotokov v SV Sloveniji zelo veliko, saj so travne površine na zamočvirjenih mestih bile še precej pogoste. Z uvajanjem regulacij na vodotokih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja se je ta podoba obrežne lesne zarasti močno spremenila.

V preteklosti so lastniki zemljišč, ki so se naslanjala na vodotoke, negovali in vzdrževali lesno obrežno vegetacijo, mnogo bolj kot to počnemo dandanes. Občasno, se pravi na vsakih nekaj let (včasih celo na 20 let), je skrben lastnik izbral eno ali dve večji drevesi za posek in to na takih mestih, kjer se sklenjena zarast ni preveč razčlenila. Les so večinoma porabili kot gradbeni material, za izdelavo orodij ali kot opornike v vinogradih, v redkih primerih so tak les uporabili za kurjavo. Dober lastnik je v takih sestojih videl trajni vir lesa.

Z intenzifikacijo kmetijske pokrajine in izboljšanjem kakovosti življenja smo spremenili tudi funkcionalni pogled na obrežno vegetacijo. Ta sedaj večinoma ne pomeni več trajnostni vir lesa, ampak mnogokrat predstavlja oviro pri povečevanju kmetijskih površin, kazi estetiko prostora in omejuje pretočnost vodotokov ob visokih vodah. Delno je to res, a poglejmo si njihovo ekološko funkcijo in pomen obrežne zarasti za naravo.

V prvi vrsti je to pomemben življenjski prostor za številne živalske in rastlinske vrste. V takih sestojih ne rastejo zgolj »koprive« in »robide« (čeprav se le-te mestoma res razrastejo na z dušikom bogatih tleh), ampak cela množica bitij, ki jih sploh ne opazimo. Kjer se še razrašča črna jelša, bomo v zgodnji pomladi v podrasti dreves opazili bujno cvetenje zavarovanega pomladanskega velikega zvončka ali norico. Sčasoma jih prerastejo gosti sestoji migaličnega šaša, med katerim se skriva modrocvetna dvolistna morska čebulica. Ponekod bomo našli prav tako zavarovano vrsto hostni teloh, ki se od črnega teloha razlikuje po zelenih cvetovih.
Grmičevja vzdolž vodotokov so pomemben gnezditveni prostor za ujede, ptice pevke in poljske kure. Med gostim spletom vejevij različnih grmov, kot so črni trn, rdeči dren, enovrati glog, divji šipek in brogovita, si gnezda uredijo taščica, črnoglavka in kos, med odloženimi kupi starega vejevja stržek, na tleh med grmovjem fazan, jerebica in rumeni strnad, v duplih velikih dreves detli in žolne, škorci, poljski vrabci ter brglez, med rogovilami večjih vej pa kobilar, ščinkavec, velika sinica, dolgorepka, poljska vrana, sraka in kanja. Včasih kako večje duplo zasede tudi lesna sova.

Obrežna drevesa v kulturni krajini so tudi pomembno prenočišče za mnoge netopirje. Ti so pomembni plenilci letečih žuželk, med katerimi je veliko tudi takih, ki so škodljivci na poljščinah in drugih pridelkih. Z izginjanjem starih dreves, ki so polne špranj in lukenj v katere se zatečejo netopirji čez dan, nazadujejo tudi mnoge vrste netopirjev. Od več kot 35 vrst, ki se v Sloveniji pojavljajo, so praktično vsi močno ogroženi in zato tudi zavarovani.

Ker je obrežna zarast pogosto podobna mejicam (linijska oblika rasti) in nudi varno zavetje živalim, je to pomemben koridor za večje živali, kot so npr. srna, lisica, jazbec, poljski zajec, jerebica, fazan ter mnoge druge. Ker se te živali na odprtem počutijo izpostavljene, bodo za prehod iz bivalnega prostora in mesta prehranjevanja raje izkoristile »naravne povezave« med temi habitati, kar jim obrežna lesna vegetacija tudi omogoča. Prav tako je obrežna lesna vegetacija pomemben koridor za širjenje rastlinskih vrst, žal včasih tudi tujerodnih.

Večja drevesa, predvsem hrasti in veliki topoli, so pomembno oprezališče ujed in sov, ki iz visokih in izpostavljenih mest hitreje in uspešneje izsledijo svoj plen. V zadnjih letih opažamo izredno povečanje različnih poljskih glodavcev (različne krtice, miši, voluhar), kar nam potrjuje čedalje večja prisotnost njihovih plenilcev na njivah – poleg kanj, lunjev in postovk, jih plenijo še sive čaplje, velike bele čaplje in tudi vrane. Razlog za visoko število glodavcev je izguba zimske snežne odeje in previsoke temperature, kar je seveda posledica klimatskih sprememb. S tem so posevki izpostavljeni, kar majhnim sesalcem predstavlja neomejen vir hrane in zato se lahko uspešno razmnožujejo tudi v zimskem času.

S krčenjem obrežne lesne vegetacije seveda taka oprezališča za plenilce izginjajo in zato je njihova uspešnost lova na glodavce manjša, kar pa spet vodi k temu, da morajo lastniki zemljišč več vložiti v zatiranje le-teh. Obrežna vegetacija, ki je ujeta med obdelovalne površine, saj se potočki navadno vijejo ujeti med velike njive, deluje tudi kot vetrobran in močno blaži učinke eolske erozije, predvsem izsuševanja tal in odnašanja zgornje plasti zemlje. Z odstranjevanjem obrežne vegetacije zgolj povečujemo te erozijske učinke, kar spet vodi v povečanje stroškov za obdelovalce zemljišč.

Ob vročih poletnih dneh, ko je izhlapevanje vode iz vodotokov največje, njihov vodostaj pa je izredno nizek, obrežna drevesa in grmovje močno blažijo ta učinek in obenem hladijo okoliške habitate. Gre torej za dva pozitivna učinka, hlajenje okolice in zadrževanje vode. Čim širši je pas obrežne vegetacije, tem bolj učinkovit je ta efekt, še posebej, če tako vegetacijo tvorijo velika, stara drevesa z bogato krošnjo, ki zasenčijo večje površine tal. Taka drevesa so npr. bela vrba, vrba krhlica, beli topol, hrast dob in dolgopecljati brest.
Velika drevesa ob vodotokih, pa naj si je to velika reka ali majhen potok, s pomočjo svojih korenin filtrirajo in čistijo organsko zasičene vode, ter s tem povečujejo količino kisika v vodi. Ta je potreben seveda za dihanje vodnih živali. Predvsem vrbe in črne jelše so pomemben filtrator voda v vodotokih, pa tudi čremsa. S svojim listjem pozno jeseni in pozimi potemnijo vodo, kar je posledica visoke vsebnosti taninov oz. čreslovin v listih. Odpadli listi v dobro pretočnem in zdravem vodotoku se do naslednje pomladi že razgradijo v organske snovi, ki so hrana drugim organizmom, ali pa jih tok razporedi vzdolž svoje struge.

Mnoge vodne živali potrebujejo listni material za skrivanje, izdelavo svojih domov (npr. ličinke mladoletnic) in tudi za hranjenje (številni drobni vodni organizmi lahko razgradijo odpadel material že v eni do dveh sezonah). V goli strugi, kjer ni vodne in obrežne vegetacije, praktično ni živalskih vrst in z odstranjevanjem listja, vejevja, mulja ter s poglabljanjem struge se izgubi velik del te biodiverzitete. Pa vendar, niso vsi posegi v vodotoke nujno negativni, slabi.

Pri vodotokih, kjer se je rastlinski material (veje, listje, ipd.) skozi leta preveč nakopičil, ni tako sporno, če ta material odstranimo. S tem »osvežimo« prehodnost vodotoka, izboljšamo pretočnost in povečamo tudi zalogo kisika. Sčasoma bodo tak vodotok naselile različne živali, tudi dvoživke. Vendar, če odstranimo preveč materiala iz samega vodotoka, ga uredimo v kanal ter odstranimo vso obrežno vegetacijo, potem smo naredili takemu habitatu levjo uslugo. Še tisto malo življenja, kar je imel, smo mu odvzeli za zelo dolgo časa. Človek namreč pozablja, da se določena stvar v naravi lahko zeli hitro uniči, a lahko traja desetletja, če ne stoletja, da se vzpostavi v prvotno stanje.

Pri sanaciji nabrežin je prav, da vsaj mestoma puščamo sklenjene pasove obrežne lesne vegetacije, še posebej z visokimi starimi drevesi. Ogolela nabrežja vodotokov imajo za nas sicer lep, estetski videz, za naravo pa so prav za prav puščave, saj tam ne more preživeti veliko rastlin in živali. S puščanjem drevesno-grmovnih pasov na eni ali na drugi strani vodotoka bomo ustvarili senco, vetrobran, gnezdišča za ptice, življenjski prostor drugim živalim in rastlinam ter s tem izboljšali biotsko pestrost lokalnega okolja.«