Uspešen slovenski pisatelj in alpinist Tadej Golob, avtor številnih biografij in kriminalk Jezero, Leninov trg, Dolina rož in Virus, je s svojimi romani uspel prodreti na zahodni trg. Njegov talent so opazili na Češkem, v Italiji in v Srbiji, kamor sedaj romajo pravice za prevod treh kriminalk. Blesti tudi kot alpinist; leta 2000 se je uspešno povzpel na Mount Everest.

Med njegove vidnejše uspehe bi lahko prav tako gotovo umestili televizijsko adaptacijo njegovih del.

Nacionalna televizija je po njegovih romanih posnela že tretjo televizijsko serijo; pred dnevi smo tako lahko gledali prvi del serije Dolina rož, pred tem pa Jezero in Leninov trg. 2010 so mu podelili kresnika za roman Svinjske nogice. A malokdo se ob vsem naštetem zaveda, da je Golob odraščal v Lenartu v Slovenskih goricah, na katerega ga še vedno vežejo prijetni spomini.

Svoje otroštvo ste preživeli v Lenartu. Vas kdaj še povleče v te kraje?

Starša in brat še živijo v Lenartu, zato se občasno še vrnem. Zdaj pišem tudi kolesarski vodnik in ena pot gre čez Slovenske gorice.

Lenart se v zadnjih letih zelo spreminja. Kako dojemate to spremembo v primerjavi z vašim otroštvom? Je to še isti kraj iz vašega otroštva?

Že takrat se je spreminjal, ko sem tam živel. Spomnim se, ko smo še sami kopali tiste jarke za telefon, napeljavo in kabelsko televizijo ... Na nek način sem bil kot otrok ponosen na to. Mi smo imeli kabelsko še prej kot Maribor. Tu smo stvari sami vzeli v roke. Meni je Lenart še vedno zelo simpatičen. Ko je moj sin Lovro treniral kolesarstvo, sem bil vesel, ko sem na kolesarskih dirkah srečeval kolesarski klub iz Lenarta. Maribor tega recimo nima.

Ste kaj razmišljali, da bi dogajanje v romanih umestili tudi v rodni Lenart?

Delno sem svoje rodno okolje že umestil dogajanje v romanu, navsezadnje je moj glavni junak Taras Birsa tam odraščal. Da bi pa koga »ubil« v teh krajih, mogoče pa (smeh).

Tadej Golob med domačini v Knjižnici Lenart. Foto: Maksimiljan Krautič

Ste kaj razmišljali o selitvi? Ali ostajate v Ljubljani?

Tukaj sem že več kot 30 let. Ljubljana je zelo fino mestece. Kar se tiče plezanja, mi je zelo všeč lega, saj je blizu Gorenjska ali Primorska, kjer so zunanja plezališča uporabna tudi pozimi. Karkoli v Sloveniji je iz Ljubljane blizu. Vožnja do Črnega Kala terja precej krajši čas kot če bi se vozil iz Maribora. Moja edina pripomba do Ljubljane je ta megla, ki vztraja od oktobra do konca februarja. Je pa res, da jaz poleti zelo težko delam, saj me sonce vleče ven. Tako da megla je v tem oziru dobrodošla.

Kako ste zadovoljni s TV adaptacijo svojih kriminalk? Pred dnevi smo si na TV Slo 1 lahko premierno ogledali prvi del serije Dolina rož. 

Pred dnevi sem gledal Dolino rož in moram priznati, da mi je bila zelo všeč. V bistvu ste se pravilno izrazili, ko ste rekli »adaptacija«, saj se od romana serija precej razlikuje. Opažam napredek v primerjavi z Jezerom in Leninovim parkom. Podobno, kot sem sam, kot pisatelj, šel naprej s časom, se verjetno dogaja tudi njim.

Takšne in podobne adaptacije so verjetno vedno prisotne, navsezadnje bralec ni enako kot gledalec?

Na začetku me je pri Jezeru zmotila vsaka malenkost, ki ni bila enaka kot pri knjigi. Sedaj se počasi navajam, da te stvari gledam, kot da niso moje. To mi omogoča tudi bolj objektivno presojanje o tem, kaj je vredu in kaj ni.

Kako ste sodelovali pri snemanju zadnje serije?

Pri tej zadnji nisem sodeloval, saj sem se tedaj šele vrnil iz bolnice in precej časa izgubil z rehabilitacijo. Pri Jezeru pa sem bil soscenarist.

Če bi bili za adaptacijo vaših knjig zainteresirani recimo v svetovnih filmskih studijih in produkcijskih hišah in bi vam dali možnost soodločanja o igralski ekipi, koga bi najraje videli v glavni vlogi?

Najprej naj povem, da se naša založba zelo trudi prodreti na zahodne trge. Za prevod Jezera smo že podpisali z založbo v Italiji in na Češkem, prav tako za Leninov park. Pravice za Virus pa je kupila založba v Srbiji. Upam, da za njimi pride tudi Hollywood. Če bi jaz imel kaj besede pri tem, bi z veseljem za Tarasa Birso izbral kakšnega Brada Pitta. Mnogi mislijo, da je zgolj lep, ampak je tudi odličen igralec.

Kako napreduje peti del, nadaljevanje Virusa?

Dokončno verzijo pilim in upam, da bo končana v nekaj dneh.

Pred dvema letoma ste se na pobočju Krnice hudo ponesrečili, utrpeli številne hujše poškodbe in pristali v umetni komi. Kako poteka okrevanje?

V soboto sem bil v Vipavi na enem plezališču in bi rekel, da se počasi, počasi bližam občutkom, ki sem jih poznal pred nesrečo. Je pa to plezanje še daleč od tistega prej. Včeraj pa sem bil na kolesu na poti iz Kostanjevice na Krki, peljal sem se do mejnega prehoda na hrvaški strani in pa vse do Metlike. Mislim, da mi gre zelo v redu.

Kako bi vi opisali tisto notranjo gonilo, nujo po obiskovanju gora, ki človeka žene tudi v nečloveške razmere? Recimo vzpon na Mount Everest terja nečloveške napore, tudi razmere tam gori so precej surove.

To se pri meni sicer spreminja, kot se verjetno pri vsakem. Ko sem začel s plezanjem, sem bil star 18 let. Včasih sem res bil zelo navdušen. Zdaj mi tega v tolikšni meri ni treba več, ampak to še vedno rad počnem. Spomnim se bivakov pod Plešivcem v Loški steni in pogleda v dolino ... Pokrajina je tam zelo divja, same stene in prepadi ... In sem razmišljal, da se verjetno počutim podobno kot kakšen mornar v svojem elementu, na morju. To niso kraji za človeka. A če obvladaš, si lahko tam. Daj mi eno vrv, par klinov in kladivo in se lahko spravim iz vsake situacije. Tako sem vsaj razmišljal takrat. Ta občutek, da si za nekaj usposobljen, človeka zelo pritegne v gore.

Pred približno 22 leti ste že bili na najvišji gori sveta, Mount Everestu. Ste dejansko prišli vse do vrha?

Šel sem vse do vrha. Bil sem v ekipi Dava Karničarja, ki je prvi izvedel popoln smučarski spust z vrha do baznega tabora (5350 m) v petih urah in pol.

Mislim, da je ta podvig za njim ponovil še en Francoz. Dva dni pozneje smo se za Davom na vrh povzpeli še Matej Flis, Grega Lačen in jaz. Bila je jesen leta 2000. Za vzpon na Mount Everest sta na voljo dve sezoni, spomladanska in jesenska. In ker je jeseni bolj mrzlo, ni bilo nikogar. V bazi smo bili le mi in ena korejska odprava. Sicer je tam spomladi ponavadi celo malo mesto, kar gneča.  Ko se spominjam za nazaj, se mi je takrat to zdelo zelo lepo ...

O kakšnih vremenskih razmerah se pogovarjamo? -50 stopinj, močan veter ...? Ste potrebovali dodaten kisik?

Mislim, da je bilo približno med -30 in -40 stopinj. Zelo sem navijal, da bi poskusil brez kisika. Če Davota ne bi spremljal pri njegovem prvem smučarskem spustu z vrha, bi verjetno poskusil brez kisika. Brez bi probal tudi, če mu ne bi takoj uspelo in bi dobil teden dni za boljšo aklimatizacijo. Ker pa sem bil tam tudi zaradi njega in sem imel le eno priložnost priti na vrh, sem vzel dodaten kisik, in sicer na višini od 8000 metrov naprej. Mislim pa, da je to bila prava izbira. Sestop smo sicer naredili brez kisika. Problem je predvsem v primeru, če ti kisika zmanjka.

Zadnje čase v medijih beremo o nepripravljenih ljudeh, ki so odšli v gore delat selfije, potem pa jih je bilo treba reševati ali so celo umrli. Kaj menite o tem družbenem fenomenu, kjer se ljudje izpostavljajo nevarnosti, da bi (med drugim) svoje podvige objavili tudi na družbenih omrežjih?

V življenju sem naredil mogoče tri selfije, pa še to na pobudo kolegov. Zdi se mi zelo poceni, da se na tak način oglašuješ. Sam ne potrebujem selfijev, saj če se želim postaviti pred drugimi, imam svoje knjige in serije. Da v tako nepredvidljivih razmerah delaš fotografije samega sebe, ki bi pokazala kak frajer si, se mi zdi zelo poceni.

Kako sta zadnji dve leti vplivali na vaše pisateljevanje in na vaše življenje?

V bistvu stimulativno ... Če se malo pošalim: Čim hujše so razmere, tem boljše za pisatelja. Bi pa vseeno želel, da zlezemo ven iz tega, pa četudi to pomeni, da bi dobil manj navdiha ali motivacije za pisanje. Ker to, kar doživljamo zadnji dve leti, ni podobno ničemur.

Prodaja in izposoja vaših knjig še najprej raste?

Prodaja in izposoja knjig gresta fantastično. Samo od novinarstva recimo nisem mogel živeti, sedaj se je to spremenilo. In kar se tega tiče, sem zelo zadovoljen. Tu sicer moram biti previden ... Moja partnerka Mojca me vedno svari, naj se ne hvalim s tem, da od tega živim. Dejstvo je, da Slovenci odpustimo vse, le uspeha ne. Govoriti, da si z nečim zadovoljen v finančnem smislu, je v Sloveniji velik greh. Zato reciva, da živim skromno in zadovoljno.

Kakšni so kaj plani za prihodnost? S čem se trenutno ukvarjate?

Sedaj končujem to kriminalko in eno biografijo, ki je tudi že lektorirana. Delam še kolesarski vodnik za rekreativce na cestnih kolesih in v kratkem bo izšel ponatis moje mladinske kriminalke 'Kam je izginila Brina'. Jeseni bo izšla moja priredba romana Bobri avtorja Janeza Jalna, in sicer kot strip, ki ga prav zdaj ilustrira Peter Škerl.

Kako pri vas poteka procesa pisanja? Pišete vsak dan, imate za to določen urnik?

Ko se otroka in partnerka odpravijo – hči na fakulteto, sin v srednjo šolo in Mojca v šolo, kjer uči – jaz tipkam in razmišljam, vse dokler se ne vrnejo domov. Načeloma pišem od ponedeljka do petka, v sili pa tudi čez vikend in ob večerih, ki se znajo tudi potegniti.

Se kdaj soočate s pisateljsko blokado, da vam preprosto zmanjka idej za vsebino?

Tega si niti ne morem privoščiti. Imaš dan, ko ti bolj uspe, imaš dan, ko napišeš veliko, pa je od tistega bolj malo uporabnega, ampak na to sem se že navadil. Tisto blokado, za katero si nekateri predstavljajo, da sploh ne veš kaj bi, tega pa nimam.

Od kod vam torej navdih, od kod ideje?

Ves čas razmišljam o tem. Mislim, da v svoji glavi naredim že neko selekcijo, preden se lotim pisanja. Sedaj ko zaključujem knjigo, večkrat tudi slabše spim, saj o nekem težko rešljivem problemu razmišljam tudi do jutra.