Nataša Kramberger je dobitnica nagrade Prešernovega sklada

Odkar je prevzela manjšo kmetijo v Jurovskem Dolu, je pisateljica in novinarka Nataša Kramberger razpeta med Slovenskimi goricami in Berlinom, med podeželskim življenjem in kmetovanjem na eni ter urbanostjo in svetovljanskostjo osrednjega nemškega velemesta na drugi strani. Ta nenavadna mešanica se odraža tudi v njenih delih, zlasti v avtofikcijski esejistični pripovedi Primerljivi hektarji, ki je izšla leta 2017, nato pa še v tematskem nadaljevanju – v esejistični zbirki Po vsej sili živ, ki je izšla letos in si prislužila nagrado Prešernovega sklada.

»Če se Primerljivi hektarji bolj osredotočajo na osebno, na spremembo življenjskega sloga, na učenje in čudenje, se Nataša Kramberger v delu Po vsej sili živ obrača v globalno: njena mala kmetija je odsev sedmih let svetovne ekonomske, ekološke in humanitarne krize. Sedem let je cikel, magično število kmetovalskih sezon, v katerih bi življenje v sožitju z zemljo moralo postati lažje, pa v svetu poblaznelih ekoloških sprememb in nedoločljivih letnih časih razpada v nove katastrofe: drevesa padajo od suše; pod njivami se razpredajo katakombe voluharjev; kjer je bil včeraj oreh, je danes poplava,« je v obrazložitvi zapisala komisija.

»Po vsej sili živ je po formi zvrst, po dolžini vmes med daljšim esejem in krajšim romanom, po duši pa izpoved, ki jo napajajo zelo konkretna čustva: strah za prihodnost planeta; negotovost v boju z zemljo, v katerem zares ne pomagata ne setveni koledar ne pratika, pa tudi izkušnje in notranji občutek ne; skrb, da bi bila v vsem čim bolj etična; občutek odgovornosti in krivde ob že narejeni škodi. Delo je kljub zaskrbljujoči tematiki prepredeno s humorjem in izpisano v berljivem, natančno odmerjenem, a hkrati izraznem, tudi poetičnem jeziku.«

Skrb za prihodnost planeta je ena plat zgodbe, druga pa prav tako pomembna vloga kmetic na podeželju. »Pisanje Krambergerjeve je glas kmetic, morda eden največkrat preslišanih glasov v zgodovini, glas, ki smo ga večkrat slišali literariziranega kot pa resničnega. A avtorica kot kmetovalka upoveduje lastno izkušnjo, deli lastno znanje, pripoveduje o stvareh, ki niso le literarna forma, ampak stvarnost zemlje; ne le kot grude ali prsti, ampak tudi kot planeta. Po vsej sili živ je univerzalno delo. Zato ne čudi, da je najprej izšlo pri tuji, nemški, in šele nato slovenski založbi. Je globalna pripoved o življenju z zemljo, o ekološkem ravnovesju, ki ne pozna nacionalnih in drugih meja, o prevzemanju odgovornosti za možnost.«

Dobitnico prestižne nagrade smo poklicali v Berlin in jo vprašali, kakšni občutki so jo prevzeli, ko je izvedela zanjo. »Vse svoje življenje že pišem. Ko še nisem znala 'prave pisave', sem pisala z izmišljeno, že pri treh letih sem napolnila več kot deset malih zvezkov s črto, ki sem jih kradla svoji mami, učiteljici slovenščine. Ko danes razmišljamo nagradi, ki sem jo prejela, se spomnim na tisto deklico, ki je odraščala na kmetiji pri omi in dedeju in ki je na vprašanje, kaj bo delala, ko bo velika, odgovarjala, da bo brala knjige. To ni bila otroška kaprica, ampak odločenost. Danes knjige berem in pišem, svoje življenje sem posvetila umetnosti in ustvarjalnosti. Nagrada Prešernovega sklada, najvišje priznanje, ki ga lahko dobiš za dosežke na področju umetnosti v Sloveniji, mi potrjuje, da je imela tista triletna deklica prav. Dobro se je odločila. In presrečna sem, da sem jo poslušala. Da sem ji verjela. In da ji verjamem še danes,« nam je dejala v svojem značilnem poetičnem slogu.

A nagrada Prešernovega sklada ni njeno prvo priznanje odličnega ustvarjanja; spomnimo, da je leta 2010 za svoj prvenec Nebesa v robidah, ki je izšel tri leta pred tem, prejela Evropsko nagrado za književnost, roman pa je bil preveden v kar deset jezikov. Od takrat je napisala več literarnih del različnih žanrov.