Na povabilo pisatelja in okrajnega zdravnika dr. Alojza Kraigherja je Cankar za dobrega pol leta prišel v Slovenske gorice in pri Trojici napisal dramo Lepa Vida – Spoznal je narodnostni in družbeno politični utrip teh krajev, se v Golobovi gostilni srečeval z domačini in predaval lenarškim učiteljem

Letos jeseni bo minilo natanko 115 let od prihoda pisatelja Ivana Cankarja k prijatelju, zdravniku in pisatelju dr. Alojzu Kraigherju v Sveto Trojico v Slovenskih goricah. Z okrajnim zdravnikom dr. Kraigherjem sta bila dobra prijatelja. Desetletje pred prvo svetovno vojno je trg Sveta Trojica v Slovenskih goricah poleg narodnostnih prask, o katerih sta občasno poročala Slovenski gospodar in ptujski časopis Štajerc, zaznamovalo kulturno in društveno življenje, ki se je odražalo tudi na zunaj. To je med polletnim bivanjem pri Kraigherju dodobra spoznal tudi Ivan Cankar, ki je prišel v Slovenke gorice potem, ko se je zdravniku v pismo spomladi 1910 potožil, da »ne ve, kam bi odšel, da bi našel miren kraj ali po njegovem "prepeličje gnezdo". Kraigher je to takoj izkoristil in Cankarja v pismih nekajkrat povabil k sebi v Slovenske gorice. Obiska pisatelja jeseni 1910 je bil izjemno vesel in v njegovi družbi sta načela tudi mnoga narodnostna in politična vprašanja. Ivan Cankar pri Trojici ni samo pisal, pač pa je našel veliko izzivov in priložnosti za spoznavanje enoličnega podeželskega življenja, za spoznavanje domačinov, njihovih značajev in odnosov tako pri Sveti Trojici kot v bližnjem Lenartu, pa tudi pri Sv. Antonu, v Benediktu, na Zavrhu in še kje.

Cankar se hitro vživel v trojiško kulturno in družbeno ozračje in se družil z domačini. Včasih v Golobovi gostilni ob rujni kapljici tudi pozno v noč. Iz Slovenskih goricah je pošiljal pisma svojim prijateljem v Ljubljano. Med temi pismi je še posebej zanimivo pismo Nini in Karlu Bergmanu konec novembra 1910: »Zamedlo nas je, da je veselje! Pa vendar ne tičimo doma! Doslej sem oblezel že mnogo slovenjegoriških vasi in trgov – same svetnike: sv. Lenart, sv. Ana, sv. Anton, sv. Benedikt, sv. Bolfenk, sv. Jurij itd. Kraji se mi zde zmirom bolj prijazni; vse je tako nekako »miniaturno«, »fletkano«. Ampak blato, blato! Rekel sem, da bi Slovenske Gorice silno obogatele, če bi bilo blato na prodaj. Ko smo se peljali k sv. Antonu (dve uri od tod), so se kolesa do osi udirala in vsak hip sem mislil, da se prekopicnemo vsi skupaj v jarek. Nič boljše se nam ni godilo, ko smo romali od sv. Lenarta na Zavrh; gazili smo vodo, da je bilo joj; jaz sem imel dobro porcijo prežgane juhe v čevljih … Kakor kraji, tako je tudi življenje tukaj miniaturno. V takih malih gnezdih si ljudje preganjajo svoj dolgčas s samimi prepiri in prepirčki … Razkosana pa je družba tudi zato, ker Slovenci ne občujejo z nemškutarji, ali pa le toliko, kolikor morajo.«

Spomladi 1911 je Cankar končal bivanje pri Kraigherju in vmes obiskal še grob mladostne ljubice Ane Lušinove pri Benediktu. Takrat ni vedel, da je Ana umrla na Plešivcu. Cankarjev obisk pri Sv. Benediktu je bil snovna podlaga motiva v črtici Mimogrede. O Cankarjevem bivanju v Sv. Trojici pričajo spominska plošča na Kraigherjevi hiši, ena od ulic z njegovim imenom in kip v občinskem središču.