Štiri desetletja Maistrovanj so po spontanih začetkih v Turističnem društvu leta 1961 in po izgradnji prvega lesenega Maistrovega stolpa leta 1963 dokončno utrdila lokalni zgodovinski spomin na Zavrhu.

Pisalo se je leto 1961. V vzhodnem Berlinu so začeli graditi berlinski zid, Jurij Gagarin je kot prvi človek s plovilom Vostok obkrožil Zemljo, v Beogradu pa se je zgodila »Jalta tretjega sveta«, kot so poimenovali prvo uradno srečanje neuvrščenih držav. Na Zavrhu v Slovenskih goricah pa so leta 1961 ustanovili Turistično društvo in ga poimenovali po Rudolfu Maistru. Pobuda o poimenovanju društva po Maistru ni bila slučajna. Zrasla je iz globokega spoštovanja domačinov iz Zavrha in bližnjih krajev, ki so se z Maistrom prvič srečali leta 1924. Takrat je po nenadni upokojitvi, ki ga je globoko prizadela in mu pustila nezaceljene rane, general na povabilo mladostnega prijatelja Frana Štupice prvič prišel na počitnice na Zavrh. Pri notarju Štupici, ki je imel na Zavrhu lepe vinograde in bogato vinsko klet, se je dobro počutil. Drugič je prišel na Zavrh leta 1925 in tretjič, zadnjič, leta 1929. Želel si je še priti, a mu je bolezen to preprečila.

Obnovljena Štupičeva vila danes obiskovalcem pripoveduje zgodbo o Maistru in njegovi povezanosti z Zavrhоm.

Ostal je v spominu domačinov, preprostih ljudi žuljavih rok, ki so poznali njegova velika zgodovinska dejanja. Leta 1963 so njemu v čast postavili prvi razgledni stolp in ga poimenovali po njem. Leta so tekla, spomin je ostajal in doživel novo pomlad s prihodom prof. Aleša Ariha v Turistično agencijo Klopotec pri Lenartu. Na Zavrhu je zaradi njegovih pobud završalo in sprejeta je bila odločitev, da se uredi še Maistrova spominska soba. Domačini so imeli polno podporo občine Lenart in leta 1986 so bile na Zavrhu z odprtjem prve spominske sobe generala Maistra v Štupičevi vili organizirane prve Maistrove spominske prireditve. Iz leta v leto so bile bogatejše, prinašale so izobilje zanimivih tem in celovito orisale zgodovinsko dogajanje v osrednjih Slovenskih goricah v času razpada avstro-ogrske monarhije in nastanka prve jugoslovanske države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), 1. decembra 1918 v osrednjih Slovenskih goricah in pri Lenartu. V samostojni Sloveniji se Zavrhu pridruži še Slovenska vojska, ki ji je Maister svetli vzor. Leta 2018 se ob stoletnici bojev za severno mejo obnovi Štupičeva vila in v njej odpre stalna muzejska postavitev Maister po Maistru – Obrazi Zavrha. Spominske prireditve dobijo domovanje v »Maistrovem svetišču domoljubja« in v letu 2026 doživijo štiridesetletnico. Vredno spomina in globokega spoštovanja. Do vseh, ki so jih zasnovali, jim dali dušo in jih trajno vrisali na zemljevid spominjanja na generala in pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova. Na Zavrhu je general za vedno ostal doma, med ljudmi!

K temu naj dodam, da kljub morebitnemu pretiravanju v preteklosti in celo glorificiranju Maistrove navzočnosti na Zavrhu, kar je bilo daleč mimo zgodovinske resnice, Zavrh ponosno nosi ime »Maistrovega svetišča«, ki si ga je pridobil leta 2018 ob stoletnici bojev za severno mejo. Takrat je lenarška občina poskrbela za celovito obnovo Štupičeve vile in za novo muzejsko postavitev Maister po Maistru – Obrazi Zavrha. Stroka je s tem dokončno verificirala vlogo tega kraja v spominjanju na generala in pesnika. Že pred tem pa so zgodovinarji na osnovi študije virov točno povedali, kolikokrat je bil Maister dejansko na Zavrhu, kaj vse je počel pri prijatelju Štupici, kako rad je bil v njegovi vinski kleti v družbi preprostih domačinov in kako je iskal navdih za pisanje pesmi v sobici z balkonom v Štupičevi vili. V tem delu zgodbe ne smemo prezreti niti Završke Katrce. Marsikaj so ji po krivici očitali, češ da generala ni poznala in da mu ni nosila časopisa iz bližnjega Lenarta. Šestletni otrok si takšne reči zapomni za vse življenje. Katrica (ali Katrca v Završkih fantih) je postala in ostala del spomina in za nameček prerasla celo v završki mit. Ne pa v kult osebnosti … tega tudi Maister ni maral.

Lokalni spomin seveda ni namenjen poveličevanju preteklosti ali ustvarjanju novih delitev. Njegova prava vrednost je v tem, da znamo prepoznati pogum, delo, žrtve in prizadevanja generacij pred nami ter jih ohraniti v zavesti prihodnjih rodov. Tudi težke in neprijetne strani zgodovine morajo ostati del spomina, saj brez njih ni celovitega razumevanja preteklosti. Domoljubje, ki izhaja iz takšnega spomina, zato ni glasno dokazovanje, kdo ima bolj rad domovino. Je spoštovanje do kraja, jezika, ljudi in kulturne dediščine. Je pripravljenost, da nekaj svojega prispevamo k skupnosti in jo zapustimo prihodnjim generacijam vsaj tako dobro, kot smo jo prejeli.

Zato je ohranjanje lokalnega zgodovinskega spomina tudi dejanje domoljubja. Kdor pozna in spoštuje zgodbe svojega kraja, lažje razume, da je domovina veliko več kot zemljevid. Je prostor spominov, ljudi in vrednot, ki nas povezujejo skozi čas. Lepšega dokaza za to trditev, kot je zgodba Zavrha, skoraj ne bi mogli najti.

Dr. Marjan Toš, prof.