Klopotci klopotajo, trgatve pa so v Slovenskih goricah v polnem zamahu. Po poletju dolgih vročinskih valov, neurij, toče in nepredvidljivega vremena, zaradi katerega so vinogradniki ničkolikokrat pogledovali najprej v nebo in nato med trse, je prišel čas, ko se pokaže, kaj je narava pustila za seboj. In letos marsikateri vinogradnik zadovoljno prikimava. Letina je dobra, grozdje zdravo in predvsem sladko.

Sama ob vinogradniški tradiciji nisem odraščala, pa vendar mi je blizu. Trgatev sem se v mlajših letih udeležila le nekajkrat in nanje imam precej moker spomin. Skoraj vedno me je zeblo, vsaj enkrat sem bila premočena do kože in praviloma sem že po prvi uri ugotovila, da sem se oblekla povsem napačno. Tokrat sem bila odločena, da iste napake ne ponovim. Tako sem se v nedeljo zjutraj pred vikendom družine Šalamun v Gočovi, v občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah, pojavila v gumijastih škornjih oziroma »batačih«, oblačilih za doma, vetrovki in še eni jopici za vsak primer. Kasneje se je izkazalo, da sem bila pripravljena na skoraj vse, le na topel sončen dan ne.

Pred hiško je bilo že živahno. Družina ima v Gočovi okoli 800 trsov, kar jih ne uvršča med velike vinogradnike, toda ko grozdje dozori, številke niso več tako pomembne. Pobrati ga je treba in za to potrebuješ ljudi. Okoli mene so se zbirali brači, večinoma starejši moški in ženske, ki so bili očitno precej bolj izkušeni od mene. Primerno obuti, s škarjami v rokah in »hobuki«, v katere se odlaga odrezano grozdje. Ob strani so čakale püte, velike in majhne, zelene, rumene in rožnate, ki so že na prvi pogled dale vedeti, da bo to dopoldne v vinogradu prostor za vse generacije.

Grozdje je letos kljub vremenskim preizkušnjam lepo dozorelo.

Po prvih pozdravih in kratkih pogovorih, kavi in domačem pecivu je pred nas stopil vinogradnik Milan Šalamun, ki je imel nadzor nad dogajanjem v vinogradu. Razložil je, kje bomo začeli in na kaj moramo biti pozorni, nato pa se je skupina počasi razšla. Brači smo se spustili med vrste, moški so se pripravljali pri preši, kamor bodo pütarji prinašali nabrano grozdje, v hiši pa se je že začel drugi del trgatve – priprava kosila za 28 ljudi. Renata, partnerka lastnika vinograda, je prevzela še eno pomembno nalogo in s košarico pijače skrbela, da med delom nihče ne bo žejen.

Najmlajši pri trgatvi niso le opazovalci – v Gočovi se delo v vinogradu prenaša iz roda v rod.

Med trtami se čas meri drugače

Svojih škarij in hobuka nisem imela, zato mi je Milan oboje posodil in že sem se spuščala po pobočju. V vsako vrsto sva šla po dva, vsak na svojo stran trsa, moj par pa je bila Majda Drumlič, upokojena učiteljica. Sprva sem nekoliko previdneje iskala grozde med listjem, jih odrezovala in polagala v hobuk, po nekaj trsih pa roke že same najdejo svoj ritem. Prav tako hitro steče pogovor. Z Majdo sva se med delom dotaknili vsega mogočega: od vsakdanjih stvari, osebnih zgodb, ljudi, aktualnega dogajanja in (tragikomične) politike, ki jo zvečer spremljamo v dnevniku. Trgatev ima očitno to posebnost, da ti zaposli roke, glavi pa pusti dovolj prostora za pogovor.

Ko grozdje zapusti vinograd, se delo preseli k preši, kjer se začne naslednje poglavje letošnjega pridelka.

Nisva bili dolgo sami. Med vrstami se je kmalu pojavil desetletni Žan in naju brez ovinkarjenja vprašal, ali že imava kaj za njegovo puto. Imeli sva. Previdno sem mu presipala grozdje na hrbet, on pa se je z njim odpravil navzgor po pobočju do hiške, kjer je pri preši delal njegov oče Mirko. Človek bi pričakoval, da bo po nekaj vzponih nekoliko manj navdušen, toda Žan se je vedno znova vračal. Hodil je iz vrste v vrsto in spraševal brače, ali imajo že kaj zanj, nato pa polno püto odnesel v hrib.

Nuša odrašča med trtami in ob trgatvah, ki na domačiji povežejo vse generacije.

Kmalu sta do naju prišla še manjša pomočnika. Triletni Lovro je imel svojo majhno rumeno puto, spremljala pa ga je osemletna sestrična Nuša, ki je očitno dobro vedela, koliko lahko mali pütar odnese. Ko sem želela vanjo stresti nabrano grozdje, mi je skrbno odmerila, da gre v Lovrovo püto pet grozdov. Preostanek sem lahko stresla v njeno. Pravila so bila jasna in ni mi preostalo drugega, kot da jih upoštevam.

Ob teh otrocih sem prvič tisto dopoldne pomislila, da pri trgatvi pravzaprav ne gre samo za grozdje. Nihče jim ni posebej razlagal, da sodelujejo pri ohranjanju kulturne dediščine ali medgeneracijskem prenosu znanja. Pa vendar so se ob delu učili še marsičesa drugega. Delovnih navad, odgovornosti, sodelovanja in druženja z ljudmi različnih generacij. Preprosto so bili tam, med odraslimi, in vsak je imel svojo nalogo. Žanu je dedek Milan že pred začetkom pojasnil, kaj je naloga dobrega pütarja. Ni dovolj le odnesti polne püte do preše, pogledati mora tudi, ali so brači za seboj pustili kakšen grozd. In Žan je svojo nalogo vzel resno.

Pütarji si tako, kot so to počeli nekoč, tudi danes označijo koliko püt znosijo. 

Tudi štetje püt je ostalo takšno, kot je bilo nekoč. Vsako prineseno so zabeležili z zarezo na lesenem kolu. Način označevanja mi je pokazal Ivan Iljevec, izkušeni pütar, Žanove pa je beležil oče Mirko. Do konca trgatve se jih je nabralo kar trideset, skoraj enkrat več kot leto prej! Če je bilo Žanu zjutraj pomembno predvsem to, da dobi novo polno püto, je bilo ob koncu iz njegovega obraza jasno, da trideset zarez vendarle nekaj pomeni.

10-letni Žan z lesom, na katerem je oče Mirko s kredo beležil, kolikokrat je med trgatvijo znosil polno püto.

Medtem je pri preši delo teklo neprekinjeno. Pütarji so prinašali grozdje, moški so ga stresali v prešo, spodaj pa je že tekel sok letošnje letine. Pobirali smo laški rizling, zeleni silvanec in šipon, nekaj malega pa je bilo tudi grozdja štajerske penine. Milan me je čez čas poklical k sebi, da skupaj preveriva sladkorno stopnjo. Na refraktometer je kanil nekaj soka in pogledal skozi merilnik. Njegov izraz na obrazu je povedal skoraj toliko kot številka.

»Triindevetdeset hekslov ima.«

Bil je zadovoljen. Grozdje je zelo sladko in letina dobra, čeprav mu jo je letos nekoliko sklestila toča. Ko mesece spremljaš vreme, čakaš na dež, se bojiš neurij in opazuješ, kaj se dogaja s trto, je verjetno pogled skozi tisti majhen merilnik eden prijetnejših trenutkov vinogradniškega leta.

Refraktometer pokaže, koliko sladkorja se je nabralo v grozdju in pomaga oceniti njegovo zrelost.

»Nina, pridi pogledat,« me je nekoliko pozneje poklical Matjaž in me odpeljal do kleti. Ponosno mi je pokazal, kako je sveže sprešani sok iz preše stekel navzdol v sode. Klet so pred leti prenovili, vendar so ohranili stari leseni podboj in vanj ponovno vklesali črke, ki imajo za družino poseben pomen - inicialke njegovega očeta in mame, rimski zapis letnice obnove in na koncu še incialke njega in njegove partnerke. Med sodobnejšo opremo tako ostajajo drobci preteklosti: tako kot leseni kol, na katerega pütarji še vedno z zarezami beležijo vsako prineseno puto.

Iz stisnjenega grozdja priteče mošt – prvi okus tega, kar bo čez čas postalo vino.

Ko sem se vrnila med trse, sem opazila trgačico, ki je med vsemi vendarle nekoliko izstopala. Mica je pri svojih 95 letih brez velikega pompa prišla na tragtev in se lotila dela. Nekaj vrst stran so medtem hodili Žan, Nuša in mali Lovro. Na enem pobočju so se tako srečale generacije, med katerimi je skoraj stoletje razlike, pa vendar je imel tisti dopoldan vsak svojo nalogo. Prav ta prizor se mi je med vsemi najbolj vtisnil v spomin.

95-letna Mica je doživela že toliko trgatev, da jih skoraj ne šteje več. Vsaka pa prinese svojo zgodbo.

Po dobrih dveh urah je bilo grozdja na trtah vse manj, sonce pa je postajalo vse močnejše. Jutranja vetrovka in dodatna jopica sta bili že zdavnaj odloženi, na soncu smo celo dobili nekaj barve. Trgači smo se počasi začeli vračati proti hiški. Ko so se začeli prati hobuki in škarje, je bilo jasno, da je delo opravljeno.

Kdor je že bil na trgatvi, ve, da se ta ne konča z zadnjim odrezanim grozdom.

Preprosto kosilo, ki ti da občutek pripadnosti

Iz hiše je že dišalo po kosilu. Za opravljenim delom je prišla domača goveja juha z rezanci, za njo pohano meso, pečenka, restan krompir, solata in francoska solata. Na koncu še domača slovenskogoriška gibanica in turška kava, ki smo si jo z zajemalko nalivali v majhne kavne skodelice. Sedeli smo za dolgimi gasilskimi mizami, v ozadju je igrala slovenska glasba, pogovori iz vinograda pa so se nadaljevali ob krožnikih.

Resda je kosilo preprosto, a hkrati ti da ta preprostost več zadovoljstva. 

Morda sem prav tam opazila nekaj, kar me je tisto dopoldne najbolj presenetilo. Med 28 ljudmi različnih generacij so le redki tu in tam segli po telefonu. Niti otroci niso kazali posebnega zanimanja zanj. Imeli so drugo delo, druge ljudi in dovolj dogajanja okoli sebe.

In medtem ko je skoraj že mantra postalo tarnanje, da smo nenehno v stresu (to je danes zelo moderno, da je že kar vse postalo stres, samo delo ne), da nimamo časa drug za drugega in da so otroci (kot tudi odrasli) vse preveč ujeti v zaslone, se le redki odločimo, da bi del prostega časa preživeli pri takšnem skupnem delu. Otroke vozimo na sodobne delavnice, dejavnosti in programe, kjer naj bi razvijali spretnosti, se učili sodelovanja, odgovornosti in gradili samozavest. Vse to ima svoj smisel. A ob pogledu na otroke med trsi se mi je porodilo vprašanje, ali v iskanju vedno novih načinov osebne rasti včasih spregledamo tiste najpreprostejše?

Kaj pa, če se nekatere velike stvari še vedno dogajajo prav pri povsem preprostih opravilih, ki jih ljudje skupaj počnejo že stoletja? Med trsi, s škarjami v rokah, ob polni püti, pogovoru in smehu. Brez posebnega programa, mentorja ali zaslona. Samo tako, mimogrede.

Po opravljenem delu pride na vrsto najlepši del, pokušina sveže stisnjenega mošta.

Milan mi je ponudil kozarec svežega mošta. Bil je neverjetno sladek. Ko ga je on poskusil je zadovoljno dejal: "Sladek kak satan". Nekaj metrov stran je Žan stal ob dedku in gledal, kako mošt teče v sod, tu in tam vanj pomočil kazalec in ga zadovoljno poliznil. Še nekaj ur prej je hodil od trgača do trgača in prosil za polno püto, zdaj je gledal, kaj je iz vsega tistega grozdja nastalo.

Ko trgatev opazuješ od daleč, je njeno bistvo precej preprosto: dozorelo grozdje je treba pobrati. Ko nekaj ur preživiš med ljudmi, pa ugotoviš, da se med trsi pobira še marsikaj drugega.

Trgatev ohranja tisto, česar nam danes vse bolj primanjkuje, čas za pogovor, druženje in drug drugega.

Res je, da je bila tudi v Gočovi delitev dela precej tradicionalna – moški pri preši, ženske v kuhinji –, vendar je bilo veliko bolj opazno nekaj drugega. Ljudje različnih generacij so nekaj ur preživeli skupaj, ne da bi za to potrebovali poseben program, delavnico ali organizirano »medgeneracijsko druženje«. Dedek je vnuku pokazal, kako se nosi püta in kaj mora pri tem opazovati, osemletna Nuša je že vedela, koliko grozdja zmore njen mlajši bratranec, 95-letna Mica pa pobirala grozdje tako samoumevno, kot so ga generacije pred njo.

Ob polni mizi se po trgatvi ne delijo le kosilo in pijača, temveč tudi zgodbe, ki so se nabirale skozi leta.

Velikokrat poslušamo, da danes za nič več nimamo časa. Da smo pod stresom, da potrebujemo mir, odklop in nekaj ur zase. Tudi sama večino dni preživim pred računalniškim zaslonom in verjetno sem prav zato tisto nedeljo še močneje občutila, kako dobro dene nekaj tako preprostega, kot je stati med trsi, rezati grozdje in se pogovarjati z osebo na drugi strani vrste.

Morda se trgatev danes marsikomu res ne »splača«, če jo merimo samo skozi ure dela in količino pridelanega vina. Toda takšni dnevi imajo vrednost, ki je s kilogrami grozdja in litri mošta ni mogoče izmeriti. V pogovorih, ki bi jih sicer prekinil telefon. V otroku, ki hoče odnesti še eno püto. V 95-letnici, ki še vedno pride pomagat. V kosilu za isto mizo in v znanju, ki se neopazno seli iz ene generacije v drugo.

Škarje režejo, grozdi padajo v vedra, med vrstami pa odmevata smeh in pogovor.

Ko sem po kosilu odhajala iz Gočove, so bili trsi pod hiško prazni. Mošt je bil v sodih, na lesenem kolu so ostale zareze, oprani hobuki pa so se sušili pred hišo. Nad vinogradom je še vedno klopotal klopotec.

In morda je prav v tem njegova najlepša naloga. Ne le da odganja ptice iz vinograda, temveč vsako jesen opomni, da je spet prišel čas, ko je treba za nekaj ur odložiti vse drugo in stopiti skupaj.

V kleti se zgodba trgatve nadaljuje, delo vinogradnika pa se z zadnjim odrezanim grozdom še zdaleč ne konča.