Kristina Mileta Young, njen mož Daniel in hčerka Mairin iz San Diega že tretje leto zapored poletne dni preživljajo v Slovenskih goricah. V pogovoru razkrivajo, zakaj se vedno znova vračajo, kako vidijo življenje v Sloveniji in zakaj je Kristino zavrnitev slovenskega državljanstva tako prizadela.

Ko se zjutraj med vinogradi Slovenskih goric razlije prva svetloba, je tišina skoraj otipljiva. Po ozkih cestah se le tu in tam pripelje kakšen avtomobil, iz bližnjih dvorišč zadiši po jutranji kavi, pogled pa obstane na neskončnih zelenih gričih. Prav ta mir je nekaj, kar Kristino Mileta Young, njenega moža Daniela Younga in njuno hčerko Mairin že tretje leto zapored vleče nazaj v Slovenijo. Čeprav jih od Slovenskih goric loči skoraj deset tisoč kilometrov, pravijo, da se vsakič, ko zapeljejo v Jakobski Dol, zgodi nekaj nenavadnega – občutek, da niso več gostje, temveč da prihajajo domov.

Družina Young je skupaj s prijatelji odkrivala lepote Slovenije. Foto: osebni arhiv.

Kristina se je rodila v Združenih državah Amerike, mami Slovenki in očetu Hrvatu, vendar je odraščala ob zgodbah svoje mame, ki je večino življenja preživela v Jakobskem Dolu. Zaradi nemirnih razmer sta se starša skupaj z najstarejšo hčerko leta 1971 odselila v New York, kmalu pa se je družini pridružila še mala Kristina. Doma se ni govorilo le angleško, na mizi so bili kiflji, potica in domača juha, prazniki pa so bili prepleteni s slovenskimi in hrvaškimi običaji. Večkrat so jih v ZDA obiskali sorodniki, katerim so z velikim veseljem pokazali lepote Amerike, vsakoletno pa so domov pošiljali spominke. Čeprav je medtem minilo skoraj štiri desetletja od njenega zadnjega otroškega obiska Slovenije, je vez z domovino njene mame ostala presenetljivo močna.

Prvi obisk je bil predvsem iskanje družinskih korenin. Sorodniki so jih popeljali po Sloveniji, od Blejskega jezera in Kranjske Gore do Ptuja, kraških jam in številnih drugih krajev, ki jih vsak Slovenec pozna skoraj na pamet. Toda čeprav jih je navdušila lepota države, priznavajo, da jih je najbolj osvojilo nekaj povsem drugega. »Ljudje,« brez razmišljanja odgovori Daniel.

Slovenske korenine so pomemben del njene identitete, ta ponos in povezanost z domovino pa z vsem srcem prenaša tudi na svojo hčerko. Foto: osebni arhiv.

»Nismo imeli občutka, da smo turisti. Povsod smo bili sprejeti kot družina.«

Njune besede zvenijo iskreno, brez pretiravanja. Med pogovorom se večkrat nasmehneta, drug drugega dopolnjujeta ali ju dopolni živahna Mairin, ki medtem pripoveduje o prijateljih, ki jih je spoznala v Sloveniji. Prav ta sproščenost razkriva, da se v Slovenskih goricah resnično počutijo doma. Slovenija zanje ni le destinacija za poletni oddih, ampak prostor, kamor se vračajo zaradi ljudi, narave, kulture, miru. »Ko je mama umrla, sem začutila, da se moram vrniti. Ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi hčerke.

Želela sem, da razume, od kod prihajamo in zakaj je babica vedno govorila o Sloveniji z iskricami v očeh,« pripoveduje Kristina.

Ameriške sanje niso dovolj

Ko beseda nanese na življenje v San Diegu, se pogovor skoraj neopazno spremeni. Nasmeh ostane, vendar postanejo odgovori bolj premišljeni. Oba imata dobro službo, urejen dom in življenje, o katerem mnogi sanjajo. Daniel kot električar dela na velikih gradbiščih, Kristina pa kot organizatorka korporativnih dogodkov načrtuje srečanja in prireditve za ameriško podjetje. Na papirju jima ne manjka ničesar, vendar priznavata, da ju je prav vsakdan začel siliti k razmisleku, ali je to res življenje, ki si ga želita.

»Včasih imam občutek, da živimo zato, da delamo,« pravi Kristina. »Dan se začne zelo zgodaj. Hčerko pripravim za šolo, jo odpeljem, nato se vrnem domov in sedem za računalnik. Sestanki se vrstijo skoraj ves dan, vmes skušam pripraviti kosilo, nato gre eden od naju po Mairin, zvečer pripraviva večerjo, pospraviva, pripraviva vse za naslednji dan in nenadoma je ura devet zvečer. Potem greva spat in naslednje jutro se vse ponovi.«

Med priljubljenimi družinskimi izleti v San Diegu sta tudi Safari Park in zabaviščni park Belmont. Foto: osebni arhiv.

Daniel ob tem le pokima. Njegov delovni dan se začne že ob šestih zjutraj, pogosto pa mora zaradi oddaljenih gradbišč od doma odpeljati precej prej. Do večera ostane le nekaj ur časa za družino, nato pa se kolesje vsakdana znova zavrti.

»Ko prideš domov, imaš občutek, da si ves dan samo izpolnjeval obveznosti. Včasih se vprašava, kam je izginil dan.«

Prav zato ju Slovenija vedno znova tako močno nagovori. Ne zato, ker bi bila popolna, temveč zato, ker se jima zdi, da tukaj ljudje še vedno znajo živeti nekoliko počasneje.

Zakaj se vedno vračajo v Slovenske gorice?

Ta drugačen življenjski utrip se ne kaže le v načinu druženja ali odnosu do narave, temveč tudi pri stvareh, ki jih doma pogosto jemljemo za samoumevne. Med njimi je hrana. Ko Kristino in Daniela vprašam, česa se ob vsakem prihodu v Slovenijo najbolj razveselita, odgovora prideta skoraj istočasno in sicer domače kuhinje.

»Hrana tukaj ni posebna le zaradi okusa, ampak predvsem zaradi tega, ker veš, od kod prihaja,« razlaga Daniel.

»Veliko tega, kar jemo, pride neposredno od lokalnih kmetov ali z domačega vrta. Danes se veliko govori o konceptu od kmeta do mize, v Slovenskih goricah pa je to še vedno nekaj povsem vsakdanjega.« Ljudje na podeželju vedo, kdo je pridelal zelenjavo, kdo je vzredil živali in od kod prihaja hrana na njihovem krožniku. In to se to pozna tudi pri okusu. Prav ta povezanost ljudi z lokalnim okoljem je družino najbolj navdušila. »V Ameriki večino hrane kupujemo v velikih trgovinah in redko razmišljamo o tem, od kod prihaja. Tukaj pa ima skoraj vsaka jed svojo zgodbo.«

Sproščeno druženje, dolgi pogovori s prijatelji, dobra hrana in pijača so del slovenske kulture, ki je družini Young še posebej pri srcu. Foto: osebni arhiv.

Ob pogovoru o hrani ne more mimo še ene stvari, ki ga je med prvimi obiski Slovenije iskreno presenetila in to je kultura druženja. Medtem ko se v Združenih državah Amerike prijatelji pogosto dobijo na pijači, kjer vsak poravna svoj račun, je v Sloveniji hitro opazil drugačno navado. »V gostilni eden povabi, naslednjič drugi. Nihče ne razmišlja, koliko je kdo porabil, ko pade runda, pade. Pomembno je druženje.« Ob tem v smehu prizna, da se je hitro navdušil tudi nad špricarjem, ki ga danes povezuje z dolgimi pogovori in sproščenimi poletnimi večeri v Slovenskih goricah.

»Opazila sva, da si ljudje vzamejo čas. Nihče nima občutka, da ves čas nekam zamuja. V Ameriki neprestano hitimo. Iz službe v trgovino, iz trgovine na dejavnosti, nato domov. Človek skoraj pozabi, kako je samo sedeti in uživati v trenutku.« Ob tem se spomnita prve vožnje po Sloveniji. Daniel priznava, da je namenoma opazoval avtocesto.

»Iskal sem smeti. Papir, plastenko, karkoli. Nisem mogel verjeti, da jih skoraj ni. Pri nas ljudje pogosto odvržejo embalažo kar skozi okno avtomobila. Tukaj pa imaš občutek, da ljudje spoštujejo prostor, v katerem živijo.«

Navdušila ju ni le urejenost krajev, ampak tudi odnos do narave. Vinogradi, sadovnjaki in domači vrtovi se jima zdijo nekaj povsem samoumevnega za tukajšnje ljudi, zanju pa predstavljajo pravo bogastvo. »Ko sva prvič pomagala pri trgatvi, sva razumela, koliko dela je za enim kozarcem vina. Sama živiva v mestu. Nimava možnosti pridelati svoje hrane ali skrbeti za vinograd. Tukaj pa ljudje živijo s svojo zemljo in to nama je bilo neverjetno lepo.«

Med najlepšimi doživetji minulega poletja je bila tudi trgatev, ki jim je podarila nepozabne spomine in pristno izkušnjo slovenskega podeželja. Foto: osebni arhiv.

Kristina se ob tem nasmehne in prizna, da je prav med vinogradi prvič začela resno razmišljati o drugačnem življenju. »V Ameriki imamo veliko stvari. Imamo hišo, avtomobile, dobro službo. Toda tukaj sva našla nekaj, česar doma ne moreva kupiti – mir. In ko enkrat začutiš ta občutek, ga zelo težko pozabiš. Ko smo bili v hotelu v Piranu sem hčerki brez pomisleka dejala, da si lahko gre umit roke v restavraciji, ne da bi jo pospremila. Tega nikoli ne naredim v San Diegu, saj je ne izpustim izpred oči, ker je prenevarno. Tukaj sem sproščena in umirjena, tudi Mairin je drugačna, sproščena in umirjena.«

Od trenutka, ko se prvič vrnejo v Slovenijo, se vsako leto zgodi nekaj podobnega. Načrtujejo krajši obisk, nato pa ob odhodu že razmišljajo, kdaj se bodo lahko vrnili. Letos so v Slovenskih goricah ostali dva tedna, čas pa ni bil namenjen zgolj počitnicam. Želeli so živeti tako, kot živijo domačini in sicer brez natančno izdelanega urnika, brez vsakodnevnega hitenja in brez občutka, da mora biti vsaka ura dneva zapolnjena.

Ob tem prizna, da se je prav v Sloveniji začela spraševati, ali je uspeh res mogoče meriti zgolj s kariero, velikostjo hiše ali višino plače. Čeprav z Danielom sodita med tiste Američane, ki sta si ustvarila stabilno življenje, danes vse pogosteje razmišljata, da je največje bogastvo nekaj povsem drugega.

Daniel pove, da ga je presenetila predvsem povezanost med generacijami. Medtem ko v Združenih državah otroci pogosto odidejo študirat v drug del države in tam tudi ostanejo, je v Sloveniji veliko družin še vedno tesno povezanih. »Videla sva babice, dedke, vnuke, ki skupaj kosijo, praznujejo rojstne dneve ali preprosto sedijo na dvorišču. To ni organiziran dogodek, ampak del vsakdanjega življenja. Pri nas je to veliko redkejše.«

Poseben vtis je nanju naredila tudi Mairin. Čeprav doma govori predvsem angleško, je med sorodniki hitro našla skupni jezik. Otroci so jo sprejeli medse, čeprav niso govorili istega jezika. »To je bilo neverjetno,« se nasmehne Kristina. »Po nekaj minutah so že tekali po dvorišču, se igrali in se razumeli brez večjih težav. Otroci res ne potrebujejo veliko. Potrebujejo le priložnost.«

Mairin je zlahka navezala stike s slovenskimi otroki. Otroška radovednost in igra sta hitro premagali tudi jezikovne razlike.

Prav zaradi hčerke danes vse pogosteje razmišljata o prihodnosti. Daniel pove, da je njuna družina danes razpršena po različnih delih sveta, medtem ko ima Kristina v Slovenskih goricah številne sorodnike.

»Če bi živeli tukaj, bi bila Mairin obdana z ljudmi, ki so njena družina. To se nama zdi neprecenljivo.«

Med vsakim obiskom si zato ogledujeta tudi hiše v Slovenskih goricah in se poigravata z mislijo, da bi nekoč prav tukaj ustvarila svoj dom. »Želiva ji pokazati, da svet ni samo Amerika. Tukaj je obdana z drugo kulturo, drugim jezikom in drugačnim načinom razmišljanja. To je izkušnja, ki je nobena šola ne more nadomestiti.«

Čeprav se ideja o selitvi marsikomu zdi romantična, se oba dobro zavedata, da bi pomenila veliko življenjsko spremembo. Zapustiti ustaljeno življenje, prijatelje in dobro plačani službi ni preprosta odločitev. Toda hkrati priznavata, da ju vsakič, ko sedeta na letalo za Kalifornijo, spremlja enak občutek. »Ko odhajamo iz Slovenije, nimamo občutka, da se vračamo domov. Občutek imamo, da nekaj puščamo za seboj.«

Ko državljanstvo postane osebna zgodba

Ta misel je Kristino vodila tudi pri odločitvi, da začne urejati slovensko državljanstvo. Verjela je, da bo postopek predvsem formalnost, saj je njena mama Slovenka, sama pa je vse življenje ohranjala stik s svojimi koreninami. Toda hitro je ugotovila, da je pot veliko bolj zapletena, kot si je predstavljala.

Ob tem se njen glas prvič med pogovorom nekoliko spremeni. Če je doslej pripovedovala z navdušenjem, se zdaj v njem čuti tudi razočaranje. Ne zaradi birokracije same, ampak zaradi občutka, da so ji zaprta vrata v državo, ki jo že vse življenje dojema kot del svoje identitete.

Čeprav Daniel prihaja s Filipinov, je Slovenija postala tudi del njegove zgodbe. Ob Kristini ni vzljubil le nje, temveč tudi njeno domovino, njeno kulturo in številne lepote. Foto: osebni arhiv.

Odločitev slovenskih oblasti, da njeno prošnjo zavrnejo, jo je zato prizadela precej bolj, kot je pričakovala. Med pogovorom večkrat poudari, da razume, da mora vsaka država odločati po zakonih in da za postopke obstajajo jasna pravila, vendar je zavrnitev doživela predvsem na osebni ravni. »Zdelo se mi je, kot da moja zgodba ni dovolj. Kot da dejstvo, da je bila moja mama Slovenka, da sem odraščala ob njenih zgodbah, da sem vse življenje ohranjala stik z družino in se želela vrniti k svojim koreninam, preprosto ni bilo dovolj,« pove brez grenkobe, vendar z očitnim razočaranjem.

Daniel pravi, da je bilo najtežje opazovati prav njeno razočaranje. Dobro je vedel, koliko ji je pomenila odločitev za vložitev prošnje, saj je mesece zbirala dokumentacijo, iskala družinske zapise in urejala dokazila o poreklu. »Nikoli ni govorila o tem, kaj bi z državljanstvom pridobila. Govorila je o svoji mami, o babici, o družini in o tem, da bi rada tudi uradno pripadala državi, iz katere prihajajo njene korenine. Zato jo je zavrnitev tako prizadela.«

Korenine ostajajo

Čeprav bi marsikdo po takšni izkušnji nad Slovenijo obupal, se je pri njih zgodilo prav nasprotno. Zavrnitev jih ni oddaljila od države, ampak jih je še bolj spodbudila, da se vračajo. Kristina je po tistem začela še bolj ceniti čas, ki ga lahko preživi z družino v Slovenskih goricah, in še bolj zavestno prenašati zgodbe o svojih prednikih na hčerko. Državljanstvo zanjo ni le uradni dokument, temveč predvsem simbol pripadnosti. Čeprav prošnja ni bila odobrena, pravi, da ji nihče ne more vzeti njenih korenin. Še vedno je hči Slovenke in vedno bo čutila, da del nje pripada tej deželi. Bo pa se borila naprej, da si pridobi tudi uradni dokument, ki ji pripada.

Mairin medtem z zanimanjem posluša pogovor staršev. Slovenščine še ne govori tekoče, razume pa vedno več besed in z vsakim obiskom lažje navezuje stike z vrstniki. Kristina in Daniel pravita, da je prav zaradi nje vredno vztrajati. Želita si, da bi odraščala z zavedanjem, da njena zgodba ni omejena le na Kalifornijo, ampak sega vse do majhne države na drugi strani Atlantika, kjer jo vedno pričakajo odprta vrata sorodnikov.

Ko bo ta zgodba objavljena, bodo v San Diegu razpakirali kovčke polni spominkov, fotografij in domačih dobrot. Toda največ, kar so odnesli s seboj, ne bo spravljeno v prtljagi. To so občutki, ki jih vedno znova pripeljejo nazaj v Slovenske gorice. In prav zato so prepričani, da to poletje ni bilo zadnje.