Včasih je bilo to skoraj samoumevno - vsak kraj je imel svojo šiviljo. Celo več njih! V Lenartu je nekoč v Preventu šivalo več kot tisoč žensk, šivalni stroji so brneli v treh izmenah in če si hotel imeti nekaj "po meri", si enostavno našel šiviljo – stvari je hitro, lepo in kvalitetno uredila. Brez dostave iz Kitajske.

Danes? Poklic šivilje je skorajda vintage. Cirila Kirbiš iz Jurovskega Dola je tista srečnica, ki je že v mladosti odkrila svoj sanjski poklic in leta 1994 med 15-imi dekleti uspešno zaključila šolanje za tekstilnega tehnika. Vedno bolj pa je ugotavljala, kako močno primanjkuje šivilj, ki bi ljudem skrajšala hlače, zašila strgano jakno ali prišila tisti gumb, ki vztrajno pobegne tik pred službenim sestankom.

Cirila Kirbiš je ena izmed tistih pogumnih duš, ki so se odločile, da ni vse izgubljeno. S toplim nasmehom, zlatimi rokami in neizmerno delovno energijo je odprla svojo trgovinico in šiviljski servis Modna nitka v samem centru Jurovskega Dola, v stavbi z Mercatorjem in papirnico Čebelica.

»Rada imam cotike,« reče z nalezljivo iskrenostjo in širokim nasmehom.

Že več kot 17 let je v poslu, kjer svet krojijo šivanka, nitka in vztrajnost šivilje. Dolgoletne izkušnje in želja, da je bližje domu, so minulo soboto postale resničnost – na slovestni otvoritvi Modne nitke. Domačini, prijatelji, znanci in njeni podporniki so ji ob otvoritvi prinesli objeme, čestitke in dobre želje. »Odziv je bil res neverjeten in me je pozitivno presenetil. Ljudje so me toplo in odprtih rok sprejeli,« nam je zaupala. Tudi med najinimi kratkim pogovorov sta dva domačina obiskala butik, jo objela in ji zaželela vse dobro na novi poslovni poti.

Ponosna Cirila Kirbiš na otvoritvi Modne nitke. Foto: osebni arhiv

V Modni nitki ne najdete le popravil in natančnih šivov, ki rešujejo oblačila pred smetnjakom, ampak tudi oblačila, ki jih potrebujemo vsakodnevno: udobne bombažne spodnjice, trenirke za jogo, copate, vpojne kuhinjske krpe in oblačila, ki so, kot pravi Cirila, »fajna na otip«. A ne gre le za materiale. Gre za poslanstvo. Šivanje morda zveni preprosto, ampak Cirila pojasni: »Moraš imeti voljo, potrpljenje, in dobro razumeti, kaj si stranka sploh želi. Včasih več razmišljaš kot šivaš. Ampak ko ti uspe... je občutek kot zmaga na lotu – no, skoraj.« Jurovčanka Nada Ornik, prav tako šivilja, ki ima svoje šiviljstvo v Lenartu, je Cirilo takoj podprla.

»Dela je dovolj za obe,« sta si rekli, in tako sta se – namesto za rivalstvo – odločili za kolegialnost.

Cirila je sicer 14 let delala v lenarškem Preventu, napredovala do mojstrice, nato pa po zaprtju podjetja, doma vzgajala tri otroke, zadnja tri leta in pol pa delala kot šivilja v Mariboru. Danes otroci že skoraj odrasli – hči je na oblikovni srednji šoli, sin na ekonomski, najstarejša študira predšolsko vzgojo, mož Matjaž pa vrti kuhalnico kot kuhar v vrtcu. Ravno družina je bila tista, ki je Cirilo najbolj podprla in ji tudi sedaj pomaga, da uspe urediti vse, kar zahteva samostojna podjetniška pot: »To mi največ pomeni,« nam zaupa z žarom v očeh.

Modna nitka je odprta od ponedeljka do petka med 8. in 18. uro ter ob sobotah od 8. do 14. ure. Med šivanjem poročnih oblek, moških srajc, copatov, kuhinjskih krp in popravil zadrg, se Cirila ne ustraši nobenega izziva. Nasprotno – v vsakem izzivu najde navdih. Še posebej, če pride zraven z nasmehom in dobrim klepetom.

Spominjam se izjave anovskega župana, ki je na nekem srečanju dejal, da moramo v kraju vzpodbujati delovna mesta z dodano vrednostjo. Vsi tisti, ki smo si že izkusili služiti kruh v mestih vemo, da veliko ni nujno najboljše. Delo v lokalnem okolju je bolj iskreno, domači ljudje so topli in prijazni, bližina doma ti pogreje srce. Ko veš, da nekaj doprineseš skupnosti. To je čar in posebnost dela v majhni skupnosti in to je začutila tudi Cirila Kirbiš.