POJDEMO IN PADEMO, SAMO DA REŠIMO DOMAČE ...
Ena od značilnosti nemške okupacije na slovenskem Štajerskem (pa tudi na Koroškem in Gorenjskem) je bila prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Ta radikalni ukrep, ki se je med nemško okupacijo začel pred 80-timi leti, je prizadel dobršen del moškega prebivalstva na območju celotnih Slovenskih goric (torej tudi današnje širše pesniško območje). Priprave za izvedbo nemške vojaške mobilizacije so se začele že leta 1941 v povezavi z okupatorjevim reševanjem podelitve nemškega državljanstva prebivalstvu tistega dela Slovenije, ki si ga je pri razkosanju Dravske banovine med tri okupatorje aprila 1941 prilastila Nemčija. Nemško prisilno mobilizacijo so začeli izvajati leta 1942, ko je bila izdana odredba šefa civilne uprave na Spodnjem Štajerskem o uvedbi vojnega prava in državne delovne službe na tem območju. Odredba se je dotikala tudi objave popisa letnikov 1923 in 1924. V letu 1942 so bili najprej popisi letnikov 1923 in 1924, sledili so popisi letnikov 1921 in 1922, 1919 in 1920, novembra in decembra 1942 pa še popisi letnikov 1918 in 1925. Popisom so kmalu sledili nabori in tem vpoklici. Že okoli 20. julija 1942 je bil na Štajerskem vpoklican v nemško vojsko letnik 1923. Vpoklic je bil zelo uspešen, saj se vpoklicani v glavnem niso imeli kam umakniti. To se je nato ponovilo tudi jeseni 1942 in pretežno še leta 1943. Vpoklice so izvajali postopoma, tako da so do konca poletja 1943 vpoklicali od letnika 1926 – 1914 kar je okoli 60 odstotkov vseh mobilizirancev. Druge obveznike od letnika 1928 – 1908 so vpoklicali pretežno v letu 1944 in preostale, vključno z letnikom 1929, še leta 1945. Odzivnost na pozive je bila na splošno velika predvsem na Štajerskem do leta 1944. Mobilizacijo so Nemci spremljali z represalijami nad Slovenci. Med temi velja omeniti streljanje talcev, ki so jih izbirali tudi med dezerterji iz nemške vojske. Najučinkovitejši ukrep za poslušnost vojnih obveznikov pa je bila grožnja in represalije nad svojci obveznikov, pri katerih se je udomačilo načelo »Rajši ubogam in sam padem, samo da ohranim družino in dom«.

Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije v Ljubljani, ki vodi bazo podatkov o žrtvah vojne 1941 – 1945 in zaradi nje na Slovenskem, je padlo 9.942 mobilizirancev v nemško vojsko. To je velika številka, sploh v primerjavi s padlimi mobiliziranci v italijansko vojsko, ki jih je bilo 1.279 in padlimi mobiliziranci v madžarsko vojsko, ki jih je bilo samo 200. Mnogi mobiliziranci so prihajali iz front na dopuste in iskali zveze z osvobodilnim gibanjem zaradi odhoda k partizanom. Teh povezav je bilo v Slovenskih goricah malo, zlasti še v letih 1942 in 1943, ko je bil obseg mobilizacije v nemško vojsko največji. Razmere so se popravile šele poleti in jeseni 1944, ko so v Slovenske gorice prihajale patrulje Lackovega odreda iz Kozjaka in novačile novince za partizanske enote, med njimi tudi dezerterje iz nemške vojske, ki so po daljšem skrivanju lahko odšli v partizane. Poti na Kozjak so vodile tudi preko Gačnika, Jakobskega Dola, Jarenine in Pesnice, mimo Kungote in Svečine. Nekateri se partizanski mobilizaciji niso odzvali in so se vse do konca vojne skrivali doma in tvegali nemške povračilne ukrepe zase in za družine. Nekaj se jih je pridružilo tudi Melaherjevim četnikom. Po vojni so bili nemški prisilni mobiliziranci dolga desetletja stigmatizirani kot »švabski vojaki« in šele konec 90-tih let minulega stoletja so bili priznani kot posebna kategorija vojnih žrtev. Prav je, da se jih ob 80-letnici začetka nemške prisilne mobilizacije vsaj spomnimo. Tudi tistih, ki so za vedno obležali na frontah pri Stalingradu, pred Moskvo, v Normandiji, na Siciliji in v severni Afriki. Pa tudi na Baltiku in na nemških bojiščih ob kapitulaciji Rajha.

Slovenski naborniki s častniki in podčastniki na Moravskem. Foto: arhiv Oskarja Dolšaka.